Stanje medsebojnega ravnovesja je ena izmed imanentnih lastnosti molekul zraka. To pomeni, da se bodo te molekule, če jih nekaj prisili, da se približajo druga drugi, poskušale temu približevanju izogniti s spreminjanjem smeri; zelo podobno obnašanju dveh istopolnih magnetov, ko ju skušamo stisniti skupaj. Molekule zraka se seveda v trenutku ločitve ne bodo oddaljevale ena od druge v neskončnost, ampak bodo težile k vrnitvi na idealno razdaljo in tako ponovno vzpostavile porušeno ravnotežje. Takšno ravnovesje je v realnih razmerah nedosegljivo, saj je naš svet dinamično okolje, zato so molekule zraka v nenehnem boju, da bi dosegle tisto nedosegljivo idealno razporeditev v prostoru. In kot rezultat tega boja nastane zvok. Če namreč tlesknemo z rokami, prisilimo molekule zraka, da se približajo druga drugi. To se imenuje kompresija in, kot smo že poudarili, tem molekulam nikakor ne ugaja. Da bi se izognili temu stanju, povzročijo redčenje. Ta dva izraza, kompresija in redčenje, predstavljata osnovo za ustvarjanje zvoka. Zvočno valovanje je sestavljeno iz serije teh procesov in če se molekule premaknejo iz enega stanja v drugo več kot dvajsetkrat na sekundo, je to že zvok, ki ga človeški sluh lahko zazna in je bolj znan kot zvok z frekvenco 20 hercev. Ker vemo, da je človeški sluh omejen na frekvence od 20 hercev do 20.000 hercev (20 kilohercev), je jasno, da dejansko poslušamo molekule zraka, ki se premikajo med stiskanjem in redčenjem več kot 20-krat, vendar manj kot 20.000-krat na sekundo. Prav tako je pomembno omeniti, da molekule zraka, ki dosežejo naša ušesa, niso iste tiste, ki so se odzvale na začetno neravnovesje. Razredčenje povzroči verižno reakcijo, nastanejo valovi molekul, ki se privlačijo in odbijajo, in tako se zvok prenaša skozi prostor – v valovih. Logično je, da močnejša kot je začetna kompresija, bolj dramatična bo reakcija molekul in bo prenesla večjo količino dinamične energije na okoliške molekule, te pa na svojo okolico in tako naprej, vsakič nekoliko šibkeje, dokler se val popolnoma ne ustavi.
Razumevanje zakonitosti kompleksne »družbene strukture«, ki vlada med molekulami zraka, je nujno za boljše razumevanje, kako vsaka, tudi najmanjša podrobnost razlike med dvema zvočnima enotama (razlika v debelini niti membrane iz tkanega Kevlar, na primer) povzroči razliko v značaju reproduciranega zvoka. To stopnjo občutljivosti lahko v večji ali manjši meri uporabimo za vse segmente zvočne škatle, saj vsak njen del posredno vpliva na širjenje zvočnih valov. Ko vse našteto upoštevamo, je jasno, kako velike so lahko razlike v reprodukciji med zvočniki različnih dizajnov.