Kameleon
Kljub skromni ponudbi in razmeroma redki predstavitvi novih modelov je britanski Spendor eno od podjetij, ki v avdiofilski skupnosti uživajo nepodeljen ugled in spoštovanje.
Podjetje Spendor je leta 1969 ustanovil avdio inženir Spencer Hughes, ime tovarne pa je izpeljano iz njegovega imena in imena njegove žene Dorothy. Spencer Hughes je imel bogate izkušnje iz BBC-jevega oddelka za raziskave in razvoj, kjer je dobil bistvene zamisli o tem, kakšen zvok želi doseči z lastnimi zvočniki – vodilno načelo podjetja še danes, čeprav je od leta 2000 Spendor v lasti Philipa Swift, soustanovitelj Audiolaba. Ponudba podjetja obsega manj kot 20 modelov, razdeljenih v serije A, D in Classic, kar pa ne preprečuje Spendorju, da za razliko od mnogih drugih manjših podjetij konstruira lastne zvočniške enote. Poleg tega v nasprotju z velikimi hi-fi proizvajalci, ki vedno pogosteje izdajajo nove izdelke in so bližje hiperprodukciji, Spendor svoje modele razvija in izpopolnjuje leta in desetletja. Zaradi vsega naštetega zvočniki tega proizvajalca redko pridejo k nam na testiranje, je pa vsaka interakcija z njimi še toliko bolj dragocena.
Tehnologija in izdelava
Obstoječi zvočnik Spendor D9.2 predstavlja največji model v srednji seriji D, oblikovan pa je – tako kot vsi ostali zvočniki tega proizvajalca – povsem klasično, brez kakršnih koli vizualnih bravur. Omarica je izdelana v pravilni obliki kvadrata, atraktiven videz pa je predvsem posledica izjemno vitke silhuete, nato pa še sijajnega zaključka. D9.2 je na voljo v štirih vrhunskih naravnih furnirjih (črni hrast, svetli hrast, oreh in češnja) in satenasto beli barvi, omare pa izdelujejo v Sheffieldu s tehnologijo Spendor Dynamic Damping. To vključuje namestitev natančno izračunanih asimetričnih ojačitev in izolacijskih površin znotraj omarice, da se prepreči zamegljenost in doseže naravno hiter in odprt zvok. Naslednja zanimivost se nahaja na dnu zadnje strani, kjer je v poglobljenem delu velika odprtina za pretok zraka – gre za Twin-Venturijev priključek z linearnim tokom, za katerega je značilna aerodinamično oblikovana navpična pregrada v sredini, in se zgleduje po tehnologiji difuzorja Formule 1. Gre za peto generacijo tega priključka, ki ga je Spendor razvijal leta in trdi, da prinaša gladko in enakomerno upočasnjevanje zraka ter enakomeren zvočni tlak po celotni dolžini priključka . Par priključkov za zvočnike je nameščen neposredno nad priključkom, kar pomeni, da D9.2 ne pušča možnosti bi-wiringa in bi-ampinga, poleg tega pa je na voljo preprosta nalepka z osnovnimi podatki o zvočniku.
Takšna kombinacija neagresivne analitičnosti in nebarvanih, povsem verodostojnih tonov je res redka.
Vrnimo se naprej: kot čisti trisistem je D9.2 opremljen s skupno štirimi zvočniškimi enotami. Na vrhu sprednje strani je srednjetonska enota EP77, ki je opremljena z novo polimerno membrano s premerom 18 centimetrov, skupaj z okvirjem in košaro iz lite magnezijeve zlitine. Da bi dosegli boljši čas zvočnih valov, je visokotonec postavljen pod srednjetonce in je Spendorjev patentiran gonilnik LPZ, s kupolasto membrano iz plastičnega poliamida, premera 22 milimetrov. Sledita dve nizkotonski enoti, ki sta prepoznavni po enodelnih membranah, brez pokrova proti prahu v sredini. Te enote so opremljene tudi s košarami iz litega magnezija, membrane pa so izdelane iz nove različice kevlar kompozita in imajo premer 18 centimetrov. Proizvajalec navaja, da so vse zvočniške enote, kot tudi kretnice, kalibrirane in usklajene s strogimi profesionalnimi standardi studijskega oddajanja. Kar zadeva od zunaj nevidne komponente, je D9.2 opremljen s kakovostnimi stikali, notranja napeljava pa je izdelana iz posrebrenih bakrenih kablov. Vse to daje preizkušenemu Spendorju frekvenčni razpon od 27 hercev do 25 kilohercev – spodnji prag je precej impresiven za škatle te velikosti – z rezalnimi točkami pri 500 hercih in 4,2 kiloherca. Nazivna impedanca je osem ohmov, najmanjša pa je deklarirana pri 4,6 ohma, kar ob občutljivosti 90 decibelov pomeni, da D9.2 niso posebej zahtevni za pogon in bi se dobro obnesli s stabilnimi ojačevalci manjše moči.
Test poslušanja
Po dimenzijah bi D9.2 uvrstili med srednje velika talna stojala, kar pomeni, da se bo odlično znašel v prostoru velikosti 25-30 kvadratnih metrov. K temu pripomore že opisani bas-reflex priključek, ki upočasni in izenači hitrost zračnega toka ter izboljša njegovo enakomerno razpršitev. Čeprav nismo imeli možnosti preveriti v praksi, naj bi tovrstna konstrukcija omogočala pozicioniranje nekoliko bližje hrbtni steni – menimo, da bo to pomembno v situacijah, ko velik odmik od sten ni mogoč. Poleg tega so preizkušeni Spendorji tovarniško dobavljeni s stabilizatorji v obliki jeklenih podložk, ki so pritrjeni neposredno na ohišje in odpravljajo mikrovibracije ter s tem njihov škodljiv vpliv na zvok.
V prvem delu testiranja za lansiranje, pa tudi kot vir, smo uporabili zmogljiv Hegel H600, ki združuje ojačitev več kot 300 vatov na kanal, D/A pretvornik in omrežni predvajalnik. Spendor ponosno poudarja, da so zvočniki serije D narejeni tako, da razkrijejo vsako podrobnost v posnetku, preizkušeni D9.2 pa nam je omogočil prav to – popolnoma jasen vpogled v najmanjše, komaj slišne prizvoke, hkrati pa ohranja fokus na glavnem. tok glasbe. Kolikor namreč ti zvočniki prinašajo tehnični vpogled v posnetek, o kvaliteti njihove reprodukcije težko govorimo ločeno od glasbe. Takšna kombinacija neagresivne analitičnosti in nebarvanih, pristnih tonov je res zelo redka. Poleg tega je vtis neposredne in intimne reprodukcije med obstoječimi škatlami še redkejši in D9.2 je v tem pogledu kot najboljša knjižna polica. Čeprav ga lahko štejemo za enega najbolj »britanskih« zvočnikov, saj je v celoti zasnovan in izdelan v Veliki Britaniji, je testirani Spendor precej daleč od tistega, kar je nekoč veljalo za tipičen otoški zvok. Najnižje območje je zelo zmogljivo, čeprav ima še vedno malo zadržanosti – ravno toliko, da ohrani nadzor tudi med reprodukcijo najglobljih globin nizkih tonov, za kar je povsem sposoben. Okretna ritem sekcija, ki jo vodijo igriva tolkala, bo na teh škatlah zvenela živahno in dinamično, s plastjo, zaradi katere bo komplet bobnov postal najbolj izrazit instrument.
Drugi del testa smo izvedli s cenovno precej ugodnejšo, a preverjeno zmogljivo kombinacijo, ki sta jo sestavljala integrirani ojačevalnik Exposure 3510 in digitalni izvor Matrix X-SABRE 3, ki združuje funkcije streamerja in DAC. Spendorji so diskretno in hkrati jasno pokazali spremembo ojačanja, saj so toni postali le za odtenek bolj nasičeni in slajši, kar je bilo najbolj opazno v srednjem delu spektra. Bolj ležeren pristop Exposure se je, vsaj na videz, odražal v še bolj zapeljivi muzikalnosti in D9.2 se ni ustrašil prikazovanja razlik med obema ojačevalcema. Pričakovano se Exposure po moči ni mogel kosati s Heglom, kar je bilo opazno predvsem v najnižjem območju – nizki toni se niso spustili tako nizko, čisto na spodnji meji pa je prišlo do utišanja. Spendorji so se tu izkazali kot timski igralec, saj so uspešno prikrili omejujoče dinamične zmožnosti šibkejšega ojačevalca – če jih ne bi prej slišali s Heglom, bi bili kar zadovoljni s tem, kako se je D9.2s obnesel z Izpostavljenost. Po drugi strani pa je Matrixova digitalna platforma očitno kakovostnejša od tiste pri H600, zato je reprodukcija pokazala še več podrobnosti. Pravzaprav bi lahko rekli, da so bili prikazani še bolj nazorno, pa tudi tokrat brez pretiranega poudarka in ob ohranjanju polne fluidnosti. X-SABRE 3 je preprosto izvlekel več informacij iz digitalnega zapisa, Spendor pa je pokazal sposobnost prikaza tudi najbolj zapletenih odsekov na jasen in razumljiv način.
Zaključek
V najboljši maniri vrhunskih zvočnikov se zdi, da Spendor D9.2 z lahkoto združuje nasprotujoče si reprodukcijske lastnosti in zagotavlja skoraj vse, kar bi si lahko želeli od srednje velike škatle. Kljub vsem svojim vrlinam ohranjajo dobrohoten odnos do preostalega sistema in bodo dobro zveneli tudi z napravami nižjega nivoja, tudi z ne prevelikimi prostorskimi zahtevami. Tega ne moremo trditi za zvočne posnetke, saj bodo ti floorstanderji brutalno pokazali vse pomanjkljivosti slabe produkcije, zato lastnikom svetujemo, da poskrbijo za najboljše možne posnetke, ne glede na vire, ki jih uporabljajo. Če imate priložnost, ne zamudite poslušanja teh zvočnikov – izkušnja bo zagotovo obogatila vaše avdiofilsko življenje.