Skoraj vsi so že slišali za rdečo, rumeno ali zeleno knjigo standarda CD, a kaj pravzaprav predstavljajo? Legenda pravi, da je bil prvi standard za zgoščenke (CD) knjiga z rdečo platnico, od tod tudi ime "rdeča knjiga". Kasneje je vsaka naslednja specifikacija poleg formalnega imena dobila tudi ime glede na barvo pokrova. Rdeča in rumena Rdečo knjigo sta leta 1982 napisala Philips in Sony. Vseboval je standarde za prvo različico zgoščenke, ki je vključevala opise fizičnih lastnosti formatov CD in CD-DA. Rdeča knjiga določa format, v katerem mora biti CD posnet, da ga je mogoče pravilno in zanesljivo prebrati v katerem koli CD predvajalniku. Ta knjiga standardov predstavlja osnovo za vse nadaljnje standarde in specifikacije za CD. Rumena knjiga je neuradno ime za standard ECMA-130, ki predpisuje pravila za format CD-ROM. In to specifikacijo so napisala ista podjetja leta 1988, kar je omogočilo, da zgoščenka vsebuje "računalniške" podatke, ne le zvoka. Ker rumena knjiga opredeljuje samo fizične lastnosti diska, so bili v skupnosti za definiranje strukture datotek in imenikov uporabljeni drugi standardi. Iz tistega časa poznamo ISO-9660, HFS (standard za računalnike Macintosh) in hibridni HFS-ISO. Definicije uporabljajo tudi dva načina, "Način 1" in "Način 2", ki podajata podatke za popravljanje napak v formatu CD-ROM. Najpogosteje uporabljen način 1 ima 2352 bajtov v vsakem bloku. Od tega je 2.048 bajtov rezerviranih za podatke, ki si jih lahko ogleda uporabnik, medtem ko se preostalih 304 bajtov uporablja za dodatno odkrivanje napak. V načinu 2 ti dodatni bajti niso prisotni za popravljanje napak, vendar ta oblika zagotavlja kombinacijo različnih podatkov skupaj, znano kot CD-ROM XA (Razširjena arhitektura). 
Oranžna in bela oranžna knjiga je neuradno ime za standard za zapisljive CD-je. Prvi del knjige je posvečen magnetooptičnim napravam, drugi del pa vsebuje specifikacije za CD-R, torej CD-Recordable. Tretji del knjige predpisuje Rewritable format, ki omogoča večkratno snemanje in brisanje podatkov na disku. Oranžna knjiga je revolucionarna, saj je domači uporabnik po izidu tega dokumenta lahko samostojno zapisoval zgoščenke z glasbo ali računalniškimi podatki. Naj spomnimo, da je bil format CD-Rewritable razvit in definiran leta 1996. Belo knjigo so leta 1993 izdali Sony, Philips, Matsushita in JVC. Predstavlja standard za Video CD (VCD), poseben format, ki omogoča shranjevanje video materiala v kakovosti, podobni VHS trakovom. Kot dodatek k tej knjigi so bili kasneje napisani standardi za VCD 2.0, VCD-Internet in končno leta 1998 Super VCD. Scarlet in drugi Formati, ki niso bili zelo priljubljeni, kot sta CD-Interactive in ECD, so v zeleni oziroma modri knjigi. Revolucija se je začela šele leta 1999, ko je izšla Škrlatna knjiga, ki je določila Super Audio Compact Disc. Ta format visoke ločljivosti je neposredna konkurenca formatu DVD-Audio. SACD lahko vsebuje tri različne različice materiala in šest kompleksnih kanalov zvoka. Njegova tehnologija omogoča razširitev frekvenčnega območja do 100 kilohercev in dinamiko 120 decibelov. Poleg tega ta knjiga ponuja standarde za enoslojne ali dvoslojne plošče ter dvoslojne hibridne plošče, ki jih lahko predvaja standardni CD predvajalnik. Med ostalimi standardi omenimo še Purple Book, ki definira Double Density CD in omogoča shranjevanje kar 1,3 gigabajtov podatkov na eno zgoščenko. Potem je tu še standard ISO 9660, ki določa, kakšna so lahko imena datotek, pa tudi specifikacija Joilet, ki omogoča snemanje datotek z imeni, dolgimi do 64 znakov. Opazovanje te kratke retrospektive nam omogoča, da sledimo razvoju formata CD in bistveno povečamo možnosti, ki so na voljo končnemu uporabniku. Če ne bi bilo rdeče knjige, tudi drugih ne bi bilo.
Pisane knjige
