Zvočni formati Dolby danes predstavljajo svetovni standard in so prisotni pri ustvarjanju vseh resnih filmskih produkcij. Vsako delo sedme umetnosti, ustvarjeno v sodelovanju s studii Dolby, nosi unikaten logotip Dolby, ki je zagotovilo, da bo zvok v kino dvorani poustvarjen točno tako, kot si ga je režiser zamislil. 
Obisk kinematografske projekcije je danes bolj vznemirljiv kot kdaj koli prej, gledalci pogosto dajejo občutek, da so sami priča dogajanju na platnu. Veliko zaslugo pri tem imajo tudi nenehne inovacije na področju tehnik reprodukcije zvoka, katerih razvoj se je začel v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v laboratorijih Dolby. Sledeče besedilo predstavlja kronologijo najpomembnejših dosežkov v evoluciji tehnik snemanja in reprodukcije filmskega zvoka ter zvočnih učinkov, od izvirnih metod do trenutnih digitalnih sistemov, ki skrbijo za vrhunsko zvočno izkušnjo. Prvi zvočni zapisi na filmski trak so nastali s fotografsko (optično) tehniko, ki je še danes standard, v analogni ali digitalni obliki. Optična zvočna sled se nahaja na ozkem, neprozornem delu filmskega traku, med filmsko sledjo in robom. Pri prehodu skozi projektor svetilka ali LED, ki se nahaja v zvočni glavi projektorja, osvetli del filmskega traku, na katerem se nahaja plošča. Spremembe v širini zapisa vodijo do sprememb v količini svetlobe, ki prehaja skozi film in pade na sončno celico, ki se nahaja pod filmskim trakom, v skladu z virom svetlobe. Sončna celica pretvori variacije svetlobe v variacije električnega signala, ki se nato ojačajo in pošljejo zvočnikom v projekcijski dvorani. Ekonomičnost, enostavnost in vzdržljivost – to so glavni razlogi za sprejem in razširjenost optičnega zapisa, saj bo le-to, enkrat nanešeno na celuloidni trak, obstojno tako dolgo kot sam film. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je pojavil največji tekmec filmske industrije v obliki čudovitega sveta domačih TV sprejemnikov. Da bi občinstvo vrnili v kinematografe, inženirji, odgovorni za razvoj filmske tehnologije, razvijajo magnetni zapis in večkanalni zvok. Tehnika nanašanja zvočnega zapisa na filmski trak je bila naslednja: po tiskanju filma je bila na robove traku, ki so pustili proste, nameščena tanka plast kovine. Zvočni zapis se nato v realnem času nanese na magnetne trakove, odčitavanje signala pa poteka z magnetnimi glavami projektorja, podobnimi glavam za branje avdio kaset. Magnetno snemanje je prineslo pomembne izboljšave predvsem na področju občutljivosti in zvočnega dometa. Prav tako je ta tehnika omogočila prvo večkanalno reprodukcijo, torej stereofonijo. Pojavljanje igralcev na različnih straneh platna je pospremil zvok, ki je prihajal z ustrezne strani, približno istočasno pa so bili uvedeni novi široki zasloni, s pomočjo katerih je v ospredje prišlo novo ozvočenje. Zahvaljujoč možnostim prenosa z različnih strani kino dvorane je glasba v ozadju dobila novo dimenzijo, zvočni efekti pa dodali učinek. Ne glede na vse prednosti in novosti, ki so jo odlikovale, pa je bila tehnika magnetnega zapisa obremenjena s precejšnjimi pomanjkljivostmi. Slabosti v obliki dragega postopka prijave, kratke življenjske dobe snemanja in visokih stroškov vzdrževanja so v sedemdesetih letih privedle do nepriljubljenosti celotnega sistema in posledično do zelo redkega pojavljanja filmov s tovrstnim zapisom zvoka. Preprosto povedano, filmi so bili v večini primerov še vedno posneti z optičnimi zvočnimi zapisi, ki so veliko cenejši in trajnejši, kinematografsko občinstvo pa je bilo prisiljeno prenašati zvok slabe kakovosti. Svojevrstno ironijo predstavlja tudi dejstvo, da je že takrat večina domačih Hi-Fi stereo sistemov zagotavljala zvok, ki je bil bistveno boljši od tistega v kinodvoranah. 
Ker sta v filmski industriji do tega trenutka že prisotni dve tehnologiji snemanja zvoka na filmski trak, je bil potreben dosežek, ki bi združil najboljše od obeh, hkrati pa minimiziral pomanjkljivosti. Do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja so bili vsi večji filmi opremljeni s takšno tehnologijo, med njimi je bil Dolby Surround. Laboratoriji tega velikega inovatorja so razvili tehniko stereo optičnega snemanja, ki je zagotovila vzdržljivost in praktičnost z vsemi prednostmi večkanalnega zvoka. Na del traku, namenjen standardnemu mono optičnemu zapisu, je nova tehnologija Dolby uspela postaviti dva ločena zapisa, ki nosita vsak po dva kanala. Prvotni prostorski sistem sta sestavljala levi in desni stereo kanal, tretji je bil namenjen osrednjemu zvočniku, četrti pa sistemu prostorskih zvočnikov, ki skrbijo za posebne učinke in zvočno atmosfero okolja. Ta format je filmski industriji poleg stereo posnetkov z uporabo optične tehnologije ponudil tudi številne nove možnosti, utelešene v fantastičnem prostorskem sistemu. Prav tako so to tehnologijo spremljale številne izboljšave na področju kakovosti zvoka, med katerimi sta najpomembnejši Dolby noise reduction in možnost prilagajanja izhodnih signalov zvočniškemu sistemu v projekcijski dvorani (ekvalizacija). Tako je nova tehnologija Dolby prinesla kvalitete in možnosti, ki daleč presegajo klasičen stereo sistem, hkrati pa ohranila vzdržljivost in ekonomičnost optičnega zapisa, zaradi česar je magnetni zapis postal odveč. Leta 1986 so laboratoriji Dolby izboljšali kakovost zvoka z novim sistemom za zmanjšanje šuma Dolby SR (Spectral Recording). Novost je poskrbela za več kot dvojno zmanjšanje hrupa ter omogočila večji frekvenčni razpon in zmanjšano popačenje pri reprodukciji močnih zvočnih efektov. Štirikanalni Dolby SR je v kino dvoranah, opremljenih z ustreznim prostorskim sistemom, poskrbel za resnično vrhunsko zvočno vzdušje, dobro kakovost zvoka pa tudi v slabo opremljenih dvoranah. Takšne značilnosti so povzročile prisotnost tega sistema v dobesedno vseh filmih, katerih zvočni zapis je bil izveden z optično tehnologijo. Druga majhna revolucija v razvoju prostorske tehnologije je bila predstavitev sistema Dolby Digital leta 1992. Ta tehnologija je s pomočjo digitalnega optičnega zapisa omogočila namestitev vseh šestih kanalov na standardni filmski trak širine 35 mm in s tem pomenila začetek digitalne dobe v tehnikah snemanja in reprodukcije zvoka. Šestkanalno snemanje je zagotovilo ločene signale za levi, srednji in desni zvočnik, levi in desni satelitski prostorski sistem ter kanal LFE (Low-Frequency Effects). Kanal LFE skrbi za izjemno nizke frekvence (od 3 do 120Hz), ostali zvočniki pa pokrivajo območje do 20kHz. Tehnologija Dolby Digital je tem inovacijam prinesla vrhunske dinamične lastnosti, širok razpon frekvenc z nizko stopnjo šuma in dobro vzdržljivostjo. Poleg tega podpira vse formate od mono do surround 5.1, kar pomeni, da je predvajanje možno tudi v kinematografih, ki niso opremljeni s tem sistemom. Kombinacija visoke splošne kakovosti, zanesljivosti in praktičnosti se je izkazala v kinematografskih dvoranah po vsem svetu in danes predstavlja najbolj razširjen digitalni format, saj je s to tehnologijo opremljenih največ dvoran za predvajanje in filmske produkcije. Do danes je s tem sistemom opremljenih več kot 40.000 kinodvoran in več kot 30 milijonov domov, je pa tudi najpogosteje uporabljen sistem pri satelitskem in kabelskem prenosu. 
Niz izjemnih dosežkov laboratorijev Dolby pri razvoju prostorske tehnologije in filmskega zvoka nasploh se zaenkrat zaključuje z aktualnim sistemom Dolby Digital Surround EX. Ta sistem, opremljen s še enim zadnjim prostorskim kanalom, zagotavlja vrhunske zvočne učinke in – seveda – dobro zabavo. Za izboljšavo realizma zvoka in njegovo natančnejšo lokalizacijo v prostoru so zaslužni trije ločeni prostorski kanali, katerih zvočniki so nameščeni na levi, desni in zadnji steni prostora. Ločen kanal, namenjen učinkom, ki prihajajo iz zadnje stene kina, prispeva k poživitvi celotne sobe in občinstvu zagotavlja večjo dramo. Tako kot sistemi pred njim je tudi Dolby Digital Surround EX združljiv z napravami starejših generacij, zato je reprodukcija, čeprav slabše kakovosti, možna v vseh kinematografih, ki imajo opremo Dolby Digital.
Razvoj formata Dolby
