Postavitev zvočnikov v prostorski sistem

V tem delu enciklopedije se bomo ukvarjali z razporeditvijo zvočnikov prostorskega sistema v prostoru. Preden začnemo, se moramo zavedati, da nobeno od naslednjih pravil ni "zaklenjeno", to pomeni, da ima vsak sistem in vsak prostor dozo individualnosti in ekscentričnosti ter zahteva edinstven pristop in modifikacije. Kljub temu osnovna načela obstajajo in preveliko odstopanje od njih bo, kot se je pokazalo v praksi, povzročilo več škode kot koristi. Sprednji par zvočnikov Pri prostorskem sistemu naj zvočniki obdajajo televizor in tvorijo kot 45 stopinj, če so namenjeni »poslušanju« filmov, oziroma 60 stopinj za poslušanje glasbe. Njihova lega mora biti simetrična glede na televizor, sami pa naj bodo postavljeni na isto podlago. Višina naj bo takšna, da bo visokotonce v ravnini z ušesi poslušalcev/gledalcev. Poleg tega je vsak zvočnik "rad" odmaknjen od sten, zaželeno pa je tudi, da je ta par zvočnikov v liniji s televizorjem. Zgornji nasveti seveda ne veljajo za zvočnike, ki so namenjeni za (v)montažo na steno in v tem primeru je najbolje upoštevati navodila proizvajalca. Centralni zvočnik Najpomembnejše pravilo pri postavitvi centralnega zvočnika je: čim bližje ekranu! Toda tudi to preprosto pravilo ima svoje posebnosti, predvsem glede na vrsto zaslona. Če je v sistemu TV, ki omogoča namestitev osrednjega zvočnika pod zaslon, nadaljnji popravki niso potrebni. Splošno pravilo je, da mora biti visokotonec osrednjega zvočnika na približno enaki višini kot visokotonci sprednjega surround para (v višini ušes poslušalcev) in v tem položaju je običajno tako. Poleg tega mora biti ta zvočnik povezan s sprednjo stranjo, ki jo tvorijo sprednji zvočniki in zaslon. In spet, simetrija je zelo pomembna, zato mora biti razdalja med sredinskim in prostorskim sprednjim zvočnikom enaka. Če gre za televizor s projektorjem, je stvar nekoliko drugačna. Zaradi glomazne tehnike pri tovrstnem televizorju postavitev osrednjega zvočnika pod ekran pogosto ni mogoča, zato je edina rešitev postavitev nad njim. Čeprav imajo nekateri televizorji s projektorji prostor pod zaslonom, ki je namenjen za namestitev video ali DVD predvajalnika, tudi to ni dobra rešitev za sredinski zvočnik. Ta prostor je namreč običajno ozek, kar zelo slabo vpliva na reprodukcijo, in je zaprt z vseh strani razen s sprednje, kar je še slabše, če se basrefleksna odprtina nahaja na zadnji strani zvočnika. Potem, če je televizor previsok in je osrednji zvočnik nameščen nad njim, kakovost reprodukcije komajda bo zadovoljiva. V tem primeru sta uporabljena dva centralna zvočnika, drugi pa je nameščen pod zaslonom. Pri takšni nastavitvi zvočnika tvorita »fantomski« osrednji kanal, pri čemer zvok prihaja iz samega zaslona, ​​ki je najbližje idealni višini. Na splošno velja, da je treba pri projektorskih televizorjih dobro načrtovati prostor, saj lahko zaradi svoje velikosti povzročajo težave pri ustrezni postavitvi celo sprednjega para zvočnikov, če je sistem nameščen v premajhnem prostoru. Tretja vrsta platna je klasični (dvodelni) projektor, ki reproducira sliko na ločeni površini. Za projektorje veljajo enaka pravila kot za običajne televizorje, torej: pod platnom oziroma v tem primeru pod projekcijsko površino. Če pa je ta površina tako velika, da je treba centralni zvočnik postaviti na tla (daleč pod idealno višino), bomo morali uporabiti "fantomski" sistem centralnih kanalov, opisan v povezavi s projektorskimi televizorji. Ampak tukaj je druga rešitev, veliko bolj elegantna in cenejša. Gre za postavitev osrednjega zvočnika za projekcijsko površino, kar je možno, če je ta zvočno prozorna (platno ipd.). Edina stvar, ki jo moramo pri tem upoštevati je razdalja med platnom in steno, da ima zvočnik dovolj prostora "za dihanje". Takšna postavitev zagotavlja odlično sinhronizacijo zvoka in slike, poleg tega pa razbremeni prostor in ublaži vizualni vtis "gneče", ki je zelo pogost pojav, ko sta projektor in prostorski sistem v istem prostoru. Zadnji primer so predstavniki LCD in plazma televizorjev. Ker so te naprave dimenzijsko najbolj podobne platnom za projektorje, so zanje uporabljeni enaki principi postavitve osrednjega zvočnika, seveda z izjemo postavitve za platnom. Prostorski zvočniki Prostorski zvočniki so najbolj zaslužni za to, da poslušalca postavijo v tridimenzionalno zvočno okolje brez možnosti natančnega določanja smeri, iz katere zvok prihaja. Preprosteje rečeno, ti zvočniki so odgovorni za to, da je zvok povsod okoli nas in da se v trenutku počutimo del filma, ki ga gledamo, ali glasbe, ki jo poslušamo. Ključ do dobre nastavitve je uspešno ravnotežje med jasno prisotnostjo vseh zvokov in nezmožnostjo njihovega natančnega lociranja, zato je pozicioniranje prostorskih zvočnikov resen izziv pri postavitvi celotnega sistema. Situacijo dodatno otežujejo številne možnosti nastavitev, vrsta in število uporabljenih prostorskih zvočnikov ter značilnosti samega prostora. Prej so bili ti zvočniki manjši in slabši od sprednjega prostorskega para, danes pa ni več tako. Razlog za to so filmi, posneti v prostorski tehnologiji, ki vse pogosteje zahtevajo močne učinke iz zadnjih prostorskih zvočnikov. Enako je z večkanalnim glasbenim materialom, saj glasbeni producenti in inženirji vse kanale obravnavajo enako. Zagotovo najbolj razširjena različica prostorskega zvoka danes je sistem 5.1. Če gre za monopolne prostorske zvočnike, jih je najbolje namestiti visoko ob stranskih stenah (precej nad višino ušes) in nekoliko za položajem poslušalca, da njihova neposrednost ne dopušča zlahka nahajajo in opozorijo nase. Če ta položaj ni mogoč, jih postavite proti zadnji steni, vendar poskušajte zagotoviti dobro odbojno površino. Eksperimentiranje je tukaj vsekakor dovoljeno, pomembno je le, da se izognete postavitvi v primarno območje poslušanja/gledanja. Pri sistemih 5.1, namenjenih predvsem poslušanju glasbe, je situacija nekoliko drugačna. Idealna nastavitev zagotavlja 110 stopinj glede na linijski poslušalec – sredinski zvočnik, prav tako pa zvočnikov ni treba postaviti visoko. Kompleksnejši prostorski sistemi (6.1 in 7.1) zaradi večjega števila kanalov prinašajo bogatejši zvok, vendar njihova namestitev ni preveč zapletena. V primeru sistema 6.1 namestite zadnji prostorski zvočnik na sredino zadnje stene, v primeru sistema 7.1 pa namestite oba zadnja zvočnika na tretjino stene (navpično). Kar zadeva višino, se mora položaj v obeh primerih ujemati z višino stranskega obrobnega para. Če za prostorske kanale uporabljamo dipolne zvočnike, je višinska postavitev enaka kot pri monopolnih zvočnikih, s tem, da mora biti osrednji del zvočnika obrnjen neposredno proti primarnemu poslušalnemu prostoru (brez zvočniške enote na njem). Ista pravila veljajo za hibridne prostorske konfiguracije, sestavljene iz kombinacije zgornjih dveh vrst prostorskih zvočnikov. Subwoofer Kot velevajo pravila estrade, smo zvezdnike najtežjega razreda pustili za konec. Nizkotonci so resda najtežja kategorija v prostorskem sistemu, a ne samo po velikosti in teži, temveč tudi pri določanju idealne lege. Večina od nas si namreč želi bogastvo jasnih in močnih globokih tonov med predvajanjem, oglušujočimi poki in umirjenim hrumenjem močnih strojev. Vsakdo, ki je kdaj delal nastavitev domačega kina, ve, kako težko je doseči, da vse zveni res dobro. Teorija pravi, da človeški sluh ne more natančno določiti smeri, iz katere prihajajo nizke frekvence – to je res, vendar ne pomeni, da ni vseeno, kam postavimo izvor teh frekvenc. Pravilno postavljen nizkotonec bo poskrbel za kvaliteten in močan bas, ki se dobro integrira v preostali del sistema in s svojim grmenjem ne bo motil slišnosti višjih frekvenčnih območij. Zaradi vsega naštetega je nizkotonec zagotovo najbolj kritičen in najtežje razumljiv element znotraj prostorskega sistema, a neka splošna pravila pozicioniranja vseeno obstajajo. Prvič, velika verjetnost je, da bomo največ globokih tonov dobili s postavitvijo subwooferja v kot prostora, čeprav je treba biti tudi tam previden, saj se lahko zgodi, da odbiti zvočni valovi izničijo prvotni signal. Skladno s tem nam bo postavitev tega zvočnika v sredino prostora dala najmanj nizkih tonov. Tisti, ki so pozorno prebrali, je gotovo opazil, da tukaj govorimo le o količini in ne o kvaliteti pridobljenega basa. Ko gre za kakovost zvoka, je idealna lokacija nizkotonskega zvočnika drugačna za vsako sobo in – da bo stvar še bolj zabavna – je drugačna za vsako mesto v sobi! Seveda so za ta namen na voljo ustrezni testni signali, naprave, ki merijo variacije odziva, analizatorji … Na žalost večina izmed nas teh naprav ne hrani ravno v spodnjem predalu, tako da nam preostane le eksperimentiranje. Preprosto preizkusite vse položaje globokotonca, ki jih prostor dopušča. To zagotovo zahteva čas in predanost, vendar je rezultat vreden truda. Namesto zaključka se bomo vrnili na sam začetek tega besedila: osnovna načela torej obstajajo, vendar se jih ne sme slepo držati. Kot povsod, tudi na področju akustike lahko improvizacija prinese zelo dobre rezultate, seveda če ni v diametralnem nasprotju z glavnimi smernicami. Prav tako danes vedno več A/V sprejemnikov že v osnovni opremi vsebuje vse potrebno za avtomatsko kalibracijo prostorskega sistema, kar dramatično poenostavi celoten postopek. Če vas ta ideja pritegne, začnite varčevati za nakup novega sprejemnika, do takrat pa – eksperimentirajte.