Vsak izmed nas si je vsaj enkrat v življenju zaželel v svojem domu pričarati vzdušje in vznemirjenje pravega kina. Vendar smo prej ali slej spoznali, da nam ne morejo pomagati nobeni sistemi prostorskega ozvočenja ali zmogljivi DVD predvajalniki, če nimamo tistega glavnega – projektorja. Zmogljivo ozvočenje in kakovostni DVD predvajalniki so pomembni, vendar je projektor tisti člen, ki naredi razliko med televizijo in kinom. Za razliko od svojih obsežnih, zapletenih in dragih prednikov so današnji hišni projektorji enostavnejši, manjši in cenejši kot kdaj koli prej. 
Največ projektorjev na trgu trenutno pripada predstavnikom tehnologije LCD (Liquid Crystal Display) ali DLP (Digital Light Processing), a ni bilo vedno tako. Še pred petnajstimi leti so na trgu prevladovali projektorji CRT (Cathode Ray Tube). Glede na to, da je CRT analogna tehnologija, tovrstne naprave niso imele fiksnega števila slikovnih pik, kar jim je omogočalo reprodukcijo slik iz različnih virov brez večjih razlik v kakovosti. CRT projektorji, pri nas znani tudi kot "cevni projektorji", so za projiciranje slike uporabljali tri velike cevi ali "topove". Ta tehnologija je dobro delovala s profesionalnimi, kinematografskimi projektorji, vendar to pogosto ni veljalo za manjše, domače različice. Poleg tega so bili CRT projektorji tudi v domačih različicah precej zajetne in težke naprave. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so se pojavili prvi primerki LCD in DLP projektorjev, ki so bliskovito osvojili trg in povsem izgnali CRT pošasti iz naših domov. Vendar so tudi skoraj pozabljeni CRT projektorji temeljili na enakih principih kot predstavniki novejših tehnologij. Pri vseh projektorjih namreč najdemo dva osnovna dela: dekodirnik video signala in del namenjen ustvarjanju slike. Od video dekoderja je odvisno, s koliko (in katerimi) formati bo naprava združljiva, medtem ko del za ustvarjanje slike sestavljajo svetilka, barvno kolo (ali delilnik) in optični sklop za projekcijo. Razlike v obstoječih tehnologijah projektorjev so v načinu, na katerega se prejeti signal obdela in združi z virom svetlobe, da dobimo sliko. Prav tako obstaja delitev glede na način usmerjanja ustvarjene slike proti optičnemu delu, pri čemer ločimo transmisijsko in refleksivno tehniko. Med predstavnike transmisijske tehnike sodijo naprave, kjer se svetloba iz vira pošlje neposredno v optiko, predstavniki refleksne tehnike pa pri prenosu svetlobe uporabljajo mikrozrcala.
LCD
Trenutno najbolj razširjeni predstavniki prenosne tehnike so LCD projektorji (znani tudi kot TFT-LCD). LCD zaslon je sestavljen iz dveh plošč, od katerih je zunanja steklena, notranja plošča z barvnim filtrom, med njima pa je plast tekočih kristalov. Ta tehnologija temelji na lastnosti tekočih kristalov, da ob spremembi napetosti zelo hitro spremeni lastno stopnjo polarizacije in s tem spremeni količino prepuščene svetlobe. Šibkejši modeli LCD projektorjev so opremljeni le z enim LCD panelom in jih odlikujejo ostra slika, majhne dimenzije in teža (tudi pod 1 kg) ter seveda nizka cena. Pri dražjih tripanelnih modelih se svetloba najprej loči in nato ločeno obdela v obliki rdečih, zelenih in modrih žarkov. Po obdelavi se žarki znova združijo v enega in pošljejo v lečo. Zahvaljujoč temu postopku je za tripanelne LCD projektorje značilno izjemno bogastvo barv, a tudi nekoliko zmanjšana ostrina slike, ki je posledica cepitve in ponovnega spajanja svetlobnega snopa. Na splošno je največja prednost LCD projektorjev prav prenosna tehnika prevajanja in obdelave svetlobe. V praksi to pomeni, da svetloba neovirano prehaja skozi modulacijski del, namesto da bi se odbijala od mikroogledal. Na ta način so izgube v njeni moči zmanjšane na minimum, svetilka pa ob enaki ali celo manjši porabi energije dosega veliko boljše rezultate kot pri odbojnih napravah. Vendar pa prav tisto, kar je vir največje prednosti LCD projektorjev – način prenosa in obdelave svetlobe – s povečanjem projicirane slike postane vzrok največje omejitve. Pri projekcijah, katerih diagonala presega 84 palcev (213 centimetrov), namreč postanejo vidni posamezni piksli, s čimer se največja uporabna slika omeji na določeno vrednost. Glede na to, da je slika z diagonalo 2 metra povsem dovolj za vsak prostor, velja to omejitev razumeti pogojno: če potrebujete projektor za domačo uporabo, boste zadovoljni s čudovitimi barvami in možnostjo reprodukcije tudi z dvignjenimi senčili. , in če ga nameravate uporabljati profesionalno v konferenčnih sobah, razširite na projektor DLP.
DLP
DLP kot predstavnik sodobnih odsevnih projektorjev uporablja mikroelektromehanske sisteme (MEMS – Micro ElectroMechanical Systems) za proces združevanja slike in svetlobe. Mikroelektromehanski sistemi so naprave, ki združujejo elektronske procese z mikromehanskimi elementi, kot so senzorji, aktivatorji in v tem primeru mikrozrcala. Celotno vezje je nameščeno na čipu, ki sistemu MEMS omogoča interakcijo z okoljem z mikroskopskimi premiki in aktiviranji. Med mikroelektromehanskimi sistemi je za projektorsko tehnologijo najpomembnejše digitalno mikrozrcalo (DMD – Digital Micromirror Device), prvo tovrstno zrcalo pa je razvil dr. Larry Hornbeck leta 1987 za podjetje Texas Instruments. Osnova sistema DMD je več premičnih mikroogledal iz silicijevih substratov, skupaj s spremljajočimi mikroelektronskimi vezji. Sistem reagira na hitre spremembe prejetega signala s spreminjanjem kota enega ali več mikroogledal, pri čemer svetlobni žarek (ali le del) usmeri v želeno smer. Na ta način se svetlobni snop pomeša z želeno barvo oziroma usmeri na želeni del leče.
DMD čip lahko vsebuje od osemsto do več kot milijon drobnih zrcal na svoji površini. Vsako od teh miniaturnih ogledal ima površino 16 milijonink kvadratnega metra, lahko je ukrivljeno za +10 ali -10 stopinj v vse smeri od svojega središčnega položaja in je pri svojem aktiviranju neodvisno od drugih ogledal v sistemu. Ko reagira na določeno napetost, ogledalo spremeni svoj kot in usmeri dodeljeni piksel svetlobe v želeno smer. Tudi dolžina interakcije med ogledalom in slikovno piko določa, kako svetla bo ta slikovna pika v končni projekciji. Preprosteje, če je treba pridobiti temno moder odtenek, bo interakcija trajala zelo kratko, tako da bo minimalna količina svetlobe usmerjena najprej skozi modro barvo in nato skozi lečo na projekcijsko platno. Rezultat je temno modra slikovna pika. Če gre za svetlo moder odtenek, je celoten postopek enak, le da traja dlje, saj svetlejši odtenek seveda zahteva več svetlobe. Zato določen odtenek želene barve dosežemo z uravnavanjem količine svetlobe. 
Kot večina sodobnih projektorjev tudi projektorji DLP za barvanje svetlobe uporabljajo barvno kolo, ki je pravzaprav preprost kos okroglega in ploščatega prozornega kosa plastike ali stekla. V sistemu RGB (Red/Green/Blue) je barvno kolo razdeljeno na šest enakih segmentov, ki so obarvani rdeče, zeleno in modro, vsaka od teh barv pa je postavljena na dva nasprotna segmenta kolesa. Tako kot celotno načelo delovanja projektorja je ustvarjanje slikovnih pik v določeni barvi v bistvu preprosto. Barvno kolo se namreč nenehno vrti z veliko hitrostjo, mikrozrcalo pa proti njemu usmeri piksel svetlobe le v trenutkih, ko bo ta piksel prešel skozi želeno barvo na kolesu.
Toda tisto, zaradi česar je to načelo preprosto le v teoriji in ne v praksi, je dejstvo, da optimalna interakcija med barvnim kolesom in mikroogledalom zahteva vrhunsko natančnost. K enostavnosti ne pripomore tudi dejstvo, da barvno kolo vsebuje le tri osnovne barve sistema RGB, ostale barve pa dobimo z mešanjem omenjenih treh, spet z uporabo DMD čipa. Sodobni domači DLP projektorji, opremljeni le z enim DMD čipom, zmorejo proizvesti več kot 16 milijonov barv, medtem ko profesionalne kinematografske naprave presegajo 35 milijard! Skrivnost te superiornosti je v tem, da so profesionalni projektorji opremljeni s tremi DMD čipi, kar močno poveča možnosti manipulacije s svetlobo in barvami. Seveda so te naprave večje in precej dražje od domačih »bratrancev«. DLP projektorje poleg fantastičnega barvnega razpona odlikuje zavidljivo ostra slika, ki je posledica zelo majhne razdalje med mikrozrcali na DMD čipu (manj kot en mikron).
LCD vs. DLP
Za razliko od LCD projektorjev je pri napravah DLP možnost razčlenjevanja slike na posamezne piksle praktično nemogoča, ne glede na obseg projekcije. Popolnost? Ne, vendar tehnologija DLP še ni na vrhuncu in je še vedno prostor za izboljšave. Številna podjetja intenzivno delajo na modifikacijah, ki bodo DLP projektorje naredile še zanesljivejše in cenejše, njihove projekcije pa dodatno izpopolnile s še večjo ločljivostjo in barvnim razponom. Podjetje Texas Instruments je v barvno kolo dodalo že četrto barvo, temno zeleno, ki poveča kontrast zelene barve na največ 3000 proti 1. Največja slabost DLP projektorja je nekoliko manjša količina svetlobe v projekcija – bo odpravljena z novimi mikroogledali, ki so v zaključni fazi razvoja. Še ena negativna lastnost sistemov DLP je znana kot "učinek mavrice". To je ime za utripanje določenega dela projekcije in se pojavi le v situacijah, ko gledalec zelo hitro premakne pogled preko projicirane slike. Na tem problemu se veliko dela, rešitev pa bo, vsaj sodeč po dosedanjih raziskavah, postavitev barv na barvnem krogu v obliki Arhimedove spirale, za razliko od sedanjih enakih odsekov.
Poleg razširjenih projektorjev LCD in DLP obstajajo tudi drugi, manj priljubljeni sistemi. Čeprav ne predstavljajo resnega dejavnika na trgu, nekatere od njih odlikujejo izvirne tehnične rešitve in jih je vredno omeniti. HTPS (High Temperature PolySilicon) predstavlja variacijo LCD tehnologije, glavna razlika pa se kaže v temperaturi plošče. Standardni LCD panel v svoji notranjosti razvije temperaturo od 300 do 400 stopinj Celzija, pri HTPS panelih pa ta vrednost doseže 1000 stopinj. To prispeva k boljšemu kontrastu in – kar je še pomembneje – hitrejšemu odzivu. Zaradi omenjenih lastnosti projektor, opremljen s sistemom HTPS, zagotavlja veliko boljšo kakovost slike, medtem ko klasični LCD prevladuje tam, kjer te lastnosti niso tako pomembne (mobilni telefoni, dlančniki …). Za razliko od HTPS je LCOS (Liquid Crystal On Silicon) kombinacija tehnologij LCD in DLP. Ta sistem je opremljen z visoko odbojnimi ploščami, prevlečenimi s plastjo tekočih kristalov. Prednosti te tehnološke postavitve so vrhunska ločljivost in izjemno gladka projekcija, glavne slabosti pa so nekoliko šibkejši kontrast, višja cena in večje dimenzije samega projektorja. JVC je razvil lastno različico čipa LCOS, ki je kombinacija LCOS s staro tehnologijo projektorjev ILA. Kombinacija se imenuje D-ILA (Direct drive Image Light Amplifier), projektorji opremljeni s tem sistemom pa projicirajo sliko z ločljivostjo do 4000×2000 slikovnih pik, kar jih uvršča med profesionalne naprave. 
Nazadnje, najbolj eksotičen predstavnik odsevnih čipov je zagotovo GLV (Grating Light Valve). Čeprav se njegovo ime sliši milo rečeno nenavadno, je GLV točno to. Ta čip je namreč sestavljen iz silicijeve podlage, preko katere so nameščeni rahlo dvignjeni elastični mikrotrakovi. Mikrotrakovi, ko so v isti ravnini, predstavljajo eno odsevno površino, vendar prehod napetosti skozi trak povzroči, da se upogne proti silicijevemu substratu. Če trak spustimo le za nekaj sto nanometrov, se njegov kot spremeni in ne odbija več svetlobe proti leči. Največje prednosti tega nenavadnega čipa se kažejo v milijon (!) krat hitrejšem odzivu od klasičnega LCD-ja, preprosti in trpežni konstrukciji ter nizki porabi energije.
Prednosti in slabosti
V dosedanjem besedilu smo obravnavali osnovne principe delovanja projektorjev ter predstavitev tehnologij, ki so prisotne pri njihovi izdelavi. Naslednje vrstice bodo namenjene splošnim prednostim in slabostim teh naprav, ne glede na tehnologijo, po kateri so izdelane. Projektorje včasih imenujemo "dvodelni projekcijski sistemi", ker je naprava za predvajanje ločena od platna. Čeprav najbolj kakovostno reprodukcijo dosežemo s projiciranjem slike na posebno projektorsko platno, se slika pogosto projicira na steno, predvsem doma. Na ta način prihranite pri nakupu platna (približno 150 evrov za platno dimenzij 180×180 centimetrov), dobite pa lahko večjo sliko, še vedno solidne kakovosti. Teoretično diagonala projicirane slike pri sodobnih projektorjih presega 300 inčev (7,5 metra), v praksi pa je omejevalni faktor moč žarnice in njena sposobnost, da na čim večji razdalji zagotovi dovolj svetlobe za kakovostno reprodukcijo.
Torej, pozabimo na teorijo in uživajmo v sliki z diagonalo od 90 do 120 palcev (2 do 3 metre), kjer današnji hišni projektorji dosegajo največjo kakovost. Če nimamo na voljo veliko prostora, večina domačih projektorjev zmore manjše diagonale (do 60 palcev, torej 150 centimetrov) in je v teh primerih projektor poceni zamenjava za velike plazemske televizorje. Na našem trgu je projektor mogoče kupiti že za 900 evrov, za plazemski televizor z diagonalo 42 palcev (107 centimetrov) pa je treba odšteti vsaj 2500 evrov. Računica je enostavna, cenovna razlika v korist projektorja pa veliko večja od razlike v kakovosti slike. Tudi v tem primeru (majhna oddaljenost projektorja od projekcijske površine) svetilka zagotavlja zadostno količino svetlobe in napravo lahko uporabljate podnevi, brez zatemnitve prostora. Kot da vse našteto še ni dovolj, so domači projektorji majhni, lahki in enostavni za uporabo. Vendar pa niso brez napak.
Za kakovostno reprodukcijo pri večjih diagonalah je še vedno treba vsaj delno zatemniti prostor, za pravi kinematografski učinek pa skoraj popolna tema. Delno zaradi atmosfere, predvsem pa zaradi maksimalne kakovosti slike. Stopnja zatemnitve je odvisna od kakovosti samega projektorja in moči njegove sijalke, pa tudi od afinitete in zahtev njegovih uporabnikov. Potem projektorji za razliko od televizorjev zahtevajo vzdrževanje in občasne stroške, o katerih bomo več govorili kasneje. Čeprav je osnovna "sestava", v obliki postavitve na mizo, preprosta, je bolje, da svoj projektor postavite na varnejše mesto, rešite problem družinskih članov, ki gredo "čez" sliko med projekcijo. , ali samo zato, da prihranite prostor. V vseh treh primerih je rešitev postavitev projektorja na strop, kar pa ni tako preprosto. Prisoten je tudi že omenjeni "učinek mavrice", resda le pri projektorjih DLP, ki lahko v redkih primerih povzroči obremenitev oči in glavobol. A daleč največja slabost vseh projektorjev je zvok oziroma njegovo pomanjkanje.
Večina projektorjev je opremljena z zvočnikom simboličnega premera in obupne kakovosti, nekateri pa so celo povsem brez zvočne podpore. Ker slika z dvometrsko diagonalo ne gre skupaj z zvočnikom s premerom dveh centimetrov, se kot edina rešitev vsiljuje nakup prostorskega avdio sistema, ki dodatno poveča stroške in potreben prostor v prostoru. Če je proračun omejen, je alternativa lahko kakovosten stereo sistem, vendar le dokler se ne pojavi možnost nakupa surround kompleta. Če pa ste se trdno odločili, da si boste v stanovanju privoščili kino vzdušje, naj vas omenjene pomanjkljivosti ne vzamejo poguma. Vse omenjene težave so povsem rešljive, z malo prostorskega načrtovanja in načrtovanja gospodinjskega proračuna. Z malo pomoči prijatelja boste projektor že nekako namestili na strop, surround sistemi niso več tako dragi, žaluzije pa je mogoče popraviti. In končno, največji pokazatelj, da se niste zmotili: vsi člani vaše družine bodo po nekaj sličicah prvega filma popolnoma pozabili, koliko ste plačali za celotno prevaro. 
Stroški vzdrževanja
Cene projektorjev nenehno padajo, a še vedno niso poceni, vsaj ne z vidika naše kupne moči. A kot smo že povedali, je danes možno hišni projektor kupiti tudi po ceni, nižji od 1000 evrov, kar si je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Temu trendu žal ne sledijo cene žarnic za projektorje. Manjše število nadomestnih svetilk je pod mejo 300 €, medtem ko je običajna številka med 300 in 500 €. Presenetljivo je, ko ponosni lastnik nizkocenovnega projektorja odkrije, da njegova hišna svetilka stane polovico skupne cene celotnega projektorja.
Za razliko od televizorjev in mnogih drugih video in hi-fi naprav, ki lahko brez vzdrževanja delujejo več kot deset let, projektorji zahtevajo nekaj pozornosti in proračuna. Občasna menjava žarnice je neizogibna, zračne filtre pa je treba očistiti vsaj vsaka dva meseca. Pri večini projektorjev je življenjska doba žarnice okoli 2000 obratovalnih ur, pri nekaj novejših modelih se interval menjave poveča na 3000 obratovalnih ur, le redki primerki pa zahtevajo omenjeni poseg le na vsakih 5000 obratovalnih ur. Vendar ne smemo pozabiti, da so to podatki proizvajalcev, njihovi vzdržljivostni testi pa so najpogosteje opravljeni v skoraj idealnih pogojih, včasih pa tudi malo "naravnani" sebi v prid. Življenjsko dobo žarnice v resnici določajo številni dejavniki, kot so temperatura in količina svežega zraka v prostoru, redno čiščenje zračnega filtra in pravilno ravnanje s projektorjem ter tudi če popolnoma upoštevamo navodila za uporabo. in vzdrževanja, se lahko zgodi, da svetilka zdrži manj od predpisanega časa, saj življenjske dobe svetilke preprosto ni mogoče natančno določiti.
Čeprav sta daljša predpisana življenjska doba ali nižji strošek zamenjave sijalke vsekakor prednosti, nikakor ne smeta biti glavno vodilo pri izbiri in nakupu projektorja. Daljša življenjska doba in nižja cena svetilke seveda pomenita nižje stroške vzdrževanja. Če nameravate projektor uporabljati profesionalno in veste, da bo vsak dan deloval osem ali več ur, so ti elementi resnično pomembni. A po drugi strani nam bo povprečna svetilka, ki zdrži 2000 delovnih ur, omogočila vsaj 1000 filmov. Če je cena njegove zamenjave 400 evrov, je računica preprosta: 40 evrskih centov (približno 35 dinarjev) na film. V primerjavi s ceno izposoje filma iz DVD kluba ali kino vstopnice je ta strošek zanemarljiv, kajne? Če je torej motiv nakupa projektorja zgolj izboljšava sistema hišnega kina, je sklep, da nam bo vsaka svetilka večkratno povrnila denar, potreben za njeno zamenjavo.
Ne glede na to, ali nameravate projektor uporabljati v profesionalne namene ali zgolj za zabavo, je pred nakupom potrebno oceniti povprečno stopnjo izkoriščenosti (delovnih ur) na mesečni ravni, nato pa se pri prodajalcih pozanimati, kakšne so cene in predpisani podatki. življenjska doba sijalk na želenih modelih so cenovne skupine. Pomemben dejavnik je tudi garancija, ki jo je vsekakor treba upoštevati pri izbiri projektorja. K nakupu pristopite šele, ko najdete model, ki zagotavlja primerno razmerje med začetno ceno in stroški vzdrževanja, v skladu z vašimi željami, zmožnostmi in potrebami. Če zaradi varčevanja razmišljate o nakupu rabljenega projektorja, bodite previdni! Pri nas je še vedno tako rekoč nemogoče najti trgovin, ki bi ponujale rabljene projektorje, z zamenjanimi žarnicami in vsaj minimalno garancijo. To pomeni, da je trg rabljenih projektorjev omejen na male oglase in zasebne prodajalce/lastnike. V takšnih primerih pozabite na morebitno garancijo in čeprav je projektor morda videti v odličnem stanju, je velika verjetnost, da je žarnica na koncu svoje življenjske dobe in da je njena zamenjava vprašanje dni. Kmalu po nakupu rabljenega projektorja se lahko zgodi, da boste morali zamenjati žarnico. Če je cena nove svetilke v povprečju 400 evrov, naprava pa je plačana recimo 500, pridemo do skupne številke 900 evrov, za kolikor je že mogoče kupiti osnovne modele določenih proizvajalcev oz. tečaj popolnoma nov in z garancijo. Zaradi vsega naštetega velja o nakupu rabljenega projektorja razmišljati le, če popolnoma poznamo trenutni režim uporabe (nakup pri prijatelju ipd.), saj je v vseh ostalih primerih zelo tvegan in zelo odsvetovan.