Vsi vemo, da je glasbeni CD pravzaprav zbirka digitalnih datotek na optičnem disku. Zakaj torej ne preskočimo koraka in opustimo optiko iz avdio sistema? Če imate računalnik, je skoraj gotovo, da ga občasno ali redno uporabljate za poslušanje glasbe. Vse se je začelo pred dvajsetimi leti, s pojavom formata MP3. Do takrat je bila vsebina glasbenega diska (do 700 megabajtov) enostavno prevelika, da bi jo spravili na povprečen trdi disk. MPEG-1 Audio Layer 3, kot se glasi polno ime tega formata, je omogočil stiskanje digitalnega glasbenega posnetka in posledično njegovo umestitev na veliko manjši prostor. Če je bilo zadnje desetletje prejšnjega stoletja obdobje izpopolnjevanja in popularizacije formata MP3, smo v sedanjem desetletju priča popolni prevladi stisnjenih glasbenih datotek. Enostavna uporaba in kakovost zvoka, ki zadostuje večini svetovnega prebivalstva, je skupaj z nezahtevnim shranjevanjem in rokovanjem z datotekami rodila MP3 predvajalnike, ki so danes nepogrešljiv del opreme vsakega osnovnošolca in najstnika. Seveda je računalniška tehnologija v tem času močno napredovala in zmogljivosti sodobnih trdih diskov omogočajo shranjevanje več sto ali tisoč glasbenih plošč, in to v nestisnjeni obliki. Prav tako je hiter razvoj računalnikov in sorodne opreme privedel do tega, da lahko danes izbiramo med številnimi digitalnimi glasbenimi formati, programski predvajalniki pa se pojavljajo skoraj vsak dan. Vendar pa določen del populacije (znani kot avdiofili) ni bil zadovoljen s kakovostjo zvoka priljubljenih stisnjenih formatov (MP3, WMA…), zato so se v začetku tega stoletja pojavili uporabni formati brez izgub, ki omogočajo stiskanje brez izguba kakovosti zvočnega zapisa. Stopnja stiskanja teh formatov je nižja, zaradi česar so bistveno večji od povprečne datoteke MP3, a to dandanes ni več problem. Po drugi strani pa je kakovost zvoka neprimerno boljša in povsem primerljiva z nestisnjenim posnetkom. Iz vsega tega se je rodilo nekaj novega: glasbeni strežnik, ki je računalnik zasnovan in prilagojen samo enemu namenu – poslušanju glasbe v najboljši možni kakovosti. PC ali Mac? Večna dilema, ki se lahko prenese na vsa področja uporabe računalnika. Začnimo po vrsti: sistemi na platformi Mac predstavljajo preprosto, zanesljivo in zvenečo rešitev. Hkrati pa računalniki prispejo v kompletu z operacijskim sistemom, ki je optimiziran za to platformo, kar zagotavlja brezhibno delovanje vseh aplikacij, pa tudi sistema kot celote. Predvajalnik glasbe iTunes se popolnoma ujema z drugimi Applovimi napravami in aplikacijami, kot so Airport Express, Airport Extreme ali Apple TV, in uporabnika reši glavobola zaradi združljivosti, težav pri delovanju in natančnega nastavljanja sistema. Lahkotno življenje pa ima vedno tudi svojo ceno, ki se v tem primeru začne pri okoli 600 evrih za najcenejši Mac Mini na našem trgu, medtem ko se osnovni MacBook giblje okoli 1.100, polnopravni namizni Mac Pro pa od 2.500 evrov. Poleg tega nakup Applovega računalnika pomeni, da ste se odločili za en format, en predvajalnik in en operacijski sistem, nadgradnja strojne opreme pa je večinoma miselni samostalnik – ko boste želeli nov, modernejši in zmogljivejši Mac, boste morali kupiti povsem nov računalnik, prav tako drag kot prejšnji. 
Na drugi strani lestvice je osebni računalnik: globalno prevladujoč zaradi svoje dostopne cene, ogromnih združljivih možnosti in enostavne nadgradljivosti potomec prvotnega IBM PC predstavlja pravi »ljudski računalnik«, ki ga najdemo čisto povsod in služi vsem namene. Osnovni namizni računalnik je mogoče kupiti za manj kot 300 evrov (z monitorjem), kar je cena najugodnejših modelov prenosnikov, medtem ko se osnovni netbooki prodajajo za manj kot 200 evrov. Vsekakor je odločitev za osebni računalnik lahko več razlogov: nižja nabavna cena, potreba po kompatibilnosti in nadgradnji ter želja po sestavi namenskega računalnika z izbranimi komponentami in točno določeno aplikacijo. Za razliko od računalnikov Mac, če boste jutri želeli svojemu računalniku dati močnejši CPE ali grafični procesor, ni problema – postopek zamenjave je izjemno preprost in hiter. Še več, če ste sami sestavili svoj računalnik, je jasno, da gre za svojevrstno ljubezen do elektronike in strojne opreme ter za izrazit samograditeljski gen. Slabosti osebnih računalnikov se kažejo predvsem v nižji stopnji zanesljivosti zaradi strojne in/ali programske nekompatibilnosti, kar je logično, če upoštevamo nepregledno ponudbo komponent, aplikacij in dodatkov. Če ste se odločili za osebni računalnik, morate biti pripravljeni občasno vzeti čas za odpravljanje težav ali vsaj za rutinsko optimizacijo sistema, kajti – čistoča je pol zdravja. Čeprav niso tema, je treba v tem poglavju omeniti tudi končne izdelke: če želite glasbeni strežnik, pa nimate dovolj časa, volje ali znanja, da bi ga sestavili, nekateri proizvajalci ponujajo strežnike v obliki standardnih hi -fi komponente. Kot primer bomo navedli Naim HDX, ki je v bistvu CD predvajalnik z dodanim trdim diskom, velikim in preglednim zaslonom na dotik ter popolnim daljincem. HDX podpira vse priljubljene zvočne formate, različne vrednosti ločljivosti, kot tudi predvajanje prek USB priključka. Po drugi strani pa je za razliko od PC strežnika edina potencialno spremenljiva komponenta trdi disk, pa tudi morebitno dodajanje nekaterih možnosti s posodobitvijo notranje programske opreme (firmware), če je proizvajalec dovolj agilen. V celoti gledano tovrstni strežniki predstavljajo učinkovito in udobno rešitev, vendar brez posebnih možnosti nadgradnje in po cenah, ki so krepko nad kombinacijo PC transporta in solidnega D/A pretvornika. Torej, kakor komu prija. Strojna oprema Čeprav še vedno potekajo debate o kakovosti računalnika kot ultimativnega avdio vira, je dejstvo, da se dobro pripravljen glasbeni strežnik postavlja ob bok CD predvajalnikom srednjega razreda. V tem besedilu se ne bomo ukvarjali z ocenjevanjem, ali je računalnik boljši ali slabši vir od CD predvajalnika, saj je to nemogoča misija – preprosto, različic obeh naprav je na tem svetu preveč, da bi lahko naredili končna presoja, igra pa je tudi osebni okus uporabnika, kar vse skupaj še dodatno zaplete. Odlična stvar pri računalniku kot viru je, da ne potrebujete vrhunske, peklensko drage strojne opreme, da bi dosegli odlične rezultate (običajno pri CD predvajalnikih). Glasbeni strežnik PC je običajno sestavljen iz dveh ločenih komponent – računalnik prevzame vlogo transporta, pretvorba pa je zaupana zunanjemu D/A pretvorniku. Izbira strojnih komponent je tudi tokrat ena izmed postavk, pri kateri ni mogoče sestaviti absolutnega seznama, temveč le nakazati, po čem se moramo pri izbiri voditi. Gremo po vrsti. 
Osnovna plošča: v mikro ATX obliki in z vgrajenim grafičnim čipom, saj bi bila grafična kartica kot samostojna komponenta le še en generator elektromagnetnih motenj in toplote, ki jih je računalnik že tako poln. Prav tako je pomembno, da ima plošča možnost natančne nastavitve parametrov delovanja strojne opreme v BIOS-u, podporo za RAID (to podpira večina modernih plošč) in čipset, ki se malo segreva. Zelo zanimiva alternativa so mini ITX plošče, z integriranim procesorjem, pasivnim hlajenjem in tihim zunanjim napajalnikom. Centralni procesor (CPU): predvajanje glasbe ne zahteva posebne moči, zato za to vlogo povsem zadostujejo nizkocenovni procesorji z nizkim odvajanjem toplote in porabo. Če se odločite za ploščo mini ITX, bo integrirani procesor popolnoma ustrezal namenu. Pomnilnik (RAM): za začetek priporočamo en DDR2 modul velikosti enega gigabajta, ki bo omogočil nemoteno delovanje operacijskega sistema in spremljajočih aplikacij v originalni obliki. Naknadno, torej po popolni optimizaciji strežnika, je možno modul zamenjati z manjšim, s kapaciteto 512 ali celo 256 megabajtov. Trdi disk: poleg že uveljavljenih smernic v obliki čim manjše porabe in segrevanja, je pri izbiri trdega diska treba poskrbeti tudi za tresljaje in hrup. Ko gre za standardne trde diske, imajo 2,5-palčne enote absolutno prednost, saj so tišje, tišje, hladnejše in porabijo manj energije kot njihovi 3,5-palčni bratranci. To je tudi logično, saj je njihov glavni namen namestitev v natrpana, vroča ohišja prenosnih računalnikov in v tesne predale HDD. Če pa iščete najboljše in ne sprašujete po ceni, je tu SSD: polprevodniške enote brez težav izpolnjujejo vse kriterije za vgradnjo v glasbeni strežnik, a imajo veliko manjšo kapaciteto in velikokrat več dražji od klasičnih trdih diskov. Predlagamo, da z nakupom SSD diskov malo počakate – njihov čas šele prihaja in čez nekaj let bodo bagatelno poceni. 
Optični čitalnik: glede na to, da je ta naprava potrebna le pri namestitvi operacijskega sistema in prenosu vsebine CD medija na trdi disk, je priporočljivo uporabiti zunanji čitalnik ali ga izklopiti, ko ni v uporabi. Ohišje: zagotovo ena najpomembnejših komponent sistema. Trdnost notranje strukture, debelina materiala in kakovost spojev neposredno vplivajo na tresljaje in hrup, ki jih računalnik ustvarja med delovanjem. Poleg tega dobro prezračevanje omogoča uporabo zelo tihih ventilatorjev ali pasivnih hladilnikov brez nevarnosti pregrevanja. Danes je na trgu vse več ohišij za HTPC/glasbene strežnike, ki ustrezajo zgoraj navedenemu, imajo elastične distančnike za zmanjšanje tresljajev, nekateri pa so še dodatno zvočno izolirani. Seveda lahko bolj vešč uporabnik z malo premisleka in truda vse to naredi sam, končna izbira pa je kot vedno samo vaša. Napajalnik (PSU): ena najpomembnejših, a pogosto popolnoma spregledanih komponent vsakega računalnika in jo je morda najtežje izbrati. Za potrebe glasbenega strežnika bi morali iskati enoto z aktivno korekcijo PFC in možnostjo nadzora ventilatorja (iz BIOS-a ali z vgrajenim stikalom). Deklarirana moč je nepomembna, saj ima vsak sodoben napajalnik veliko večjo moč, kot je v tem primeru potrebna, eden od ciljev optimizacije pa je zmanjšanje porabe. Dobro bi bilo, če bi bili kabli nekako dodatno izolirani, možnost modularne povezave kablov pa je smiselna, saj zmanjša gnečo v ohišju in pusti več prostora za pretok zraka. Prav tako je zaželeno, da je ventilator čim večjega premera, da se vrti počasneje in ustvarja manj hrupa. Vendar pa je pri napajalniku, za razliko od večine drugih komponent, dejanska zmogljivost lahko precej drugačna od tiste, ki jo navaja proizvajalec, zato je avtor tega teksta naletel na zelo pohvaljene primerke, z ventilatorji s premerom 14 centimetrov. in vsa druga novodobna čudesa, ki so v praksi so bili šibkejši in hrupnejši od kakovostnega agregata višjega razreda, z manjšo deklarirano močjo in le osemcentimetrskim ventilatorjem. Zato je najboljša rešitev nakup preverjenega modela, za katerega ste prepričani, da deluje stabilno in izjemno tiho. Po pregledu lastnosti komponent je jasno, da je treba iskati modele, ki se čim manj segrevajo, da bi čim bolj zmanjšali hlajenje računalnika in s tem hrup ventilatorja – idealno je, da se glasbeni strežnik hladi s pasivnim radiatorji in proizvajajo 0 decibelov hrupa. Tudi mehanski sklopi, kot so trdi diski, naj bodo čim bolj tihi in proizvajajo čim manj tresljajev, ohišje pa mora biti trdno, prezračevano in, če ciljate na najboljše, dodatno izolirano. Konec koncev naj bi vse komponente zaradi prej omenjenih razlogov porabile čim manj energije. Iskanje komponent, ki ustrezajo zahtevanim kriterijem, ni enostavno, je pa povsem izvedljivo. Programska oprema Večina domačih glasbenih strežnikov deluje pod operacijskim sistemom Windows XP, saj je omenjeni sistem že dolgo prisoten, deluje gladko tudi s šibkejšimi komponentami (pod taktom), možnosti optimizacije pa so popolnoma preizkušene in enostavno dostopne. Po namestitvi sistema na sveže formatiran trdi disk je potrebno izvesti optimizacijo v obliki izklopa številnih redundantnih sistemskih komponent, aplikacij in storitev ter posameznih elementov strojne opreme. Glede na to, da je postopek optimizacije včasih zapleten in potencialno tvegan, vam priporočamo, da ne presežete lastnega znanja in se oborožite z vsemi razpoložljivimi informacijami, pomoč strokovnjaka pa je vedno dobrodošla. Da bi našteli vse nepotrebne funkcije sistema, bomo našteli le osnovne. Iz komponent sistema Windows lahko izklopite storitve faksa, storitev indeksiranja, internetne in informacijske storitve, čakalno vrsto sporočil, MSN Explorer, Outlook Express, terminalski strežnik, predvajalnik Windows Media Player in Windows Messenger. Zaželeno je onemogočiti strojno pospeševanje video signala, deaktivirati video procesor (prenesti obdelavo video signala na centralni procesor) in izklopiti vse vrste vizualnih učinkov. To bo poslabšalo kakovost slike, vendar nam bo prihranilo porabo energije in odvajanje toplote integriranega video čipa. Omrežni adapterji so tudi odvečni, zato jih je treba izklopiti, prav tako navidezni pomnilnik. Druge nepotrebne funkcije vključujejo čarovnika za samodejno čiščenje namizja, samodejne posodobitve, hitro preklapljanje med uporabniki, čas internetne sinhronizacije, datoteke brez povezave, tiskalnik v ozadju, oddaljeno pomoč, ohranjevalnik zaslona, obnovitev sistema, pozdravni zaslon in številne druge. Kot smo že povedali, je to le majhen del, ki vsebuje osnovne posege v operacijski sistem, popolna optimizacija pa vključuje posege v BIOS, register in jedro. Izkušeni navdušenci lahko tudi spremenijo strojno opremo, izboljšajo obstoječo ali ustvarijo popolnoma nov napajalnik, vendar bodite previdni: priporočamo, da to zaupate izkušenim strokovnjakom, saj je stopnja tveganja visoka in napake lahko stanejo veliko več kot le ponovna namestitev sistem. 
Po namestitvi in nastavitvi operacijskega sistema je potrebno namestiti aplikacijo za predvajanje glasbe, kakor tudi za prenos zvočnih datotek s CD nosilca na trdi disk. Eden najbolj priljubljenih predvajalnikov programske opreme, in to brezplačen, je Foobar2000. Predvajalnik je zelo nezahteven glede strojne opreme, podpira vse popularne avdio formate, ID oznake, korekcijo izhodnega signala, glasbeno knjižnico z avtomatskim spremljanjem želenih map, izbiro izhodnega signala (zvočna kartica, S/PDIF, USB…) , kot tudi modifikacije ASIO ali WASAPI. Prav tako Foobar2000 omogoča prenos vsebine diska (ripanje) in pretvorbo avdio formata, predvidena pa je nastavitev vmesnika po željah uporabnika in ukaz preko tipkovnice ali daljinskega upravljalnika. Mnogi bolj izkušeni uporabniki računalniških glasbenih strežnikov pa bodo priporočali specializirane aplikacije, kot je EAC (Exact Audio Copy), za prenos vsebine CD medijev na trdi disk. Ta program je znan po dobrih rezultatih pri branju poškodovanih diskov, pa tudi po odličnem sistemu za odpravljanje napak, naknadno kontrolo pa lahko opravimo s primerjavo rezultatov z bazo AccurateRip na internetu. Poleg tega je možno posneti celotno ploščo z dodatkom iztočnice in na ta način dobiti najbolj natančno možno kopijo, z vključenimi presledki med pesmimi, besedilom CD-ja (če obstaja) in vsemi drugimi značilnostmi originalne plošče. . 
D/A pretvorba Po branju zvočnega zapisa v digitalni obliki je potrebno signal pretvoriti v analogno obliko. To nalogo opravlja digitalno-analogni pretvornik (D/A converter, DAC), ki je lahko notranji (zvočna kartica) ali zunanji. Zvočne kartice so običajno cenejša rešitev, navsezadnje je vsaka sodobna matična plošča opremljena z integriranim avdio čipom z D/A pretvornikom – dovolj za elementarno poslušanje glasbe, brez posebnih zahtev glede kakovosti reprodukcije. Dodatne zvočne kartice so v obliki kartic PCI ali PCI Express. Čeprav lahko zagotovijo odlično kakovost zvoka, obstajata dva glavna razloga, zakaj se mnogi izogibajo zvočnim karticam. Prvič, namestitev v računalnik postavi D/A pretvornik sredi elektromagnetnih motenj, kar sploh ni dobro. Številne kartice višje kakovosti so magnetno zaščitene, vendar se to ne more primerjati s premikanjem pretvornika zunaj ohišja, kot je to v primeru zunanjega D/A pretvornika. Drugič, večina zvočnih kartic, pa tudi tistih dražjih, ni namenjena predvsem stereo, ampak večkanalnim formatom – očiten presežek, če ste posvečeni dvokanalnemu zvoku. Je pa na trgu kar nekaj stereo kartic, ki so se uspele uveljaviti na trgu in si zaslužijo spoštovanje avdiofilske populacije, kot so izdelki podjetij ESI, Lynx in M-Audio ali Asusov model Xonar STX. 
Zaradi vsega zgoraj navedenega, če ciljate na najboljšo kakovost predvajanja, so zunanji D/A pretvorniki prava izbira. Fizično ločeni v ločenih, običajno dodatno izoliranih ohišjih, so veliko manj dovzetni za motnje iz okolja. Poleg tega jih je večina opremljenih z različnimi vhodi in izhodi (optični, koaksialni, USB, RCA, XLR…) in izbiro ločljivosti (44,1 kHz/16-bit, 96 kHz/24-bit…), kar ponuja velike možnosti – na primer, če želite v sistemu poleg PC transporta obdržati tudi star CD predvajalnik, ga povežite z zunanjim DAC in mu dajte novo življenje. Te naprave so iz dneva v dan vse bolj priljubljene, svetovni trg pa ponuja vedno več modelov po cenah od nekaj sto do nekaj tisoč evrov. Tudi pri nas se stanje izboljšuje in izbira zagotovo že obstaja: ponudbo začenjajo D/A pretvorniki Pro-Ject, HRT in Cambridge Audio s cenami od 95 do 350 evrov, primerke modelov srednjega razreda pa predstavljajo Advance Acoustic MDA 503 (680 €) in CEC DA 53 (888 €). Visoka kategorija je rezervirana za Accuphase DC-801, Audio Research DAC 7, Bryston BDA1, Electrocompaniet ECD1, Naim DAC in podobne beštije, cene pa se začnejo pri 2.000 evrih. Tudi nekateri domači proizvajalci ponujajo zanimive D/A pretvornike po sprejemljivih cenah. 
CD predvajalniki z digitalnimi vhodi so začasna rešitev ali alternativa samostojnim pretvornikom. Te naprave združujejo funkcionalnost standardnega CD predvajalnika in možnost priklopa enega (ali več) digitalnih virov. V spodnjem delu ponudbe sta H/K HD990 (405 €) in NAD C 565BEE (590 €), sledita Cambridge Audio Azur 740C in 840C (750 € in 1100 €), vse do modelov Marantz in Simaudio. stane več tisoč evrov. Seveda tudi tukaj velja, da dražje naprave praviloma prinašajo boljšo kakovost reprodukcije, a vsem je jasno, da ni pretežko narediti odlične naprave, ki veliko stane. Zato bi kot dober primer večnamenske naprave izpostavili Azur 840C z znamenitim procesorjem Black Fin, ki se enako dobro obnese kot CD predvajalnik in kot zunanji pretvornik. Poleg tega je nemogoče mimo H/K HD990, ki ponuja fantastične možnosti povezovanja (optični, koaksialni, RCA, XLR), 384kHz/24-bitno ločljivost in solidno kakovost predvajanja po zelo ugodni ceni. Priključitev Zadnja in morda najzahtevnejša faza sestavljanja strežnika je povezava transporta in D/A pretvornika. Povezava je možna preko optičnega, koaksialnega ali USB kabla ter preko brezžične povezave, odločitev pa je delno odvisna od tipov povezav, ki so prisotne na napravah. Na prvi pogled ima USB najmanj možnosti, ker je omejen na ločljivost 48 kHz/16 bitov – vendar rešitev obstaja v obliki adapterjev, ki so opremljeni z USB vhodom in S/PDIF izhodom, hkrati pa pretvorite signal v višjo ločljivost (96 kHz/24-bitov). Optični in koaksialni kabli sprva podpirajo visoke ločljivosti in nam prihranijo dodaten strošek adapterja USB-S/PDIF, a tudi te vrste povezav niso brez napak – koaksialna povezava naj bi bila občutljiva na motnje iz okolja, optični, da ima izrazito tresenje. Na koncu sta tu še IEEE 1394 (FireWire) in ethernet, vendar sta ti možnosti precej redki, zato se vanje ne bomo posebej spuščali. Zato nekateri trdijo, da je koaksialna povezava prava stvar, drugi prisegajo na adapterje USB-S/PDIF, tretji hvalijo neobčutljivost optičnega prenosa na zunanje motnje. Kdo ima prav? No, na žalost tistih, ki neradi preveč eksperimentirajo, dosedanje izkušnje kažejo, da je končni rezultat odvisen od uporabljene strojne, programske opreme, D/A pretvornika, kablov, preostalega sistema, pa tudi od elektromagnetnega onesnaževanje okolja in celo na format, v katerem je glasba shranjena na trdem disku. Z drugimi besedami, za določen sistem je mogoče določiti, katera vrsta povezave mu je najbolj všeč, vendar univerzalnega recepta ni – potrebni so poskusi. Poskusite dobiti čim več različnih kablov od kolega avdiofila, da zmanjšate možnost zgrešenega nakupa. Formati Glede na osnovno delitev digitalne glasbene datoteke delimo na formate z izgubami pri stiskanju (lossy) in formate brez izgub pri stiskanju (lossless). Formati z izgubo dosežejo visoko stopnjo kompresije in znatno zmanjšajo velikost zvočne datoteke (več kot 80 odstotkov), vendar za ceno izgube kakovosti. Prav tako datoteke, ki je bila stisnjena v formatu z izgubo, ni mogoče vrniti v nestisnjeno obliko polne kakovosti, ker je del zapisa nepovratno izgubljen. Najbolj priljubljen format z izgubami in zagotovo najbolj priljubljen format nasploh je MP3, druga znana predstavnika kategorije pa sta WMA in Ogg Vorbis. Po drugi strani pa je za formate brez izgub značilna nižja stopnja stiskanja in zmanjšanje od 30 do 50 odstotkov v primerjavi z nestisnjenim zapisom – veliko manj kot pri datotekah z izgubo – vendar brez izgube kakovosti in dinamičnega razpona. Tipični predstavniki formatov brez izgub so FLAC, ALAC, APE… MP3 (MPEG-1 Audio Layer 3) – najbolj priljubljen format zvoka z izgubo, ki so ga oblikovali pri Moving Picture Experts Group (MPEG) v okviru MPEG-1. standard. MP3 omogoča bitne hitrosti v razponu od 32 do 320 kilobitov na sekundo, kot tudi spremenljivo bitno hitrost (VBR) s hitrostjo vzorčenja 32, 44,1 in 48 kilohercev. Metoda kompresije je bila razvita z uporabo zaznavnega kodiranja, ki uporablja psihoakustične modele za zmanjšanje ali odpravo delov posnetka, ki jih človeško uho ne zazna. WMA (Windows Media Audio) – format z izgubo, ki ga je razvil Microsoft. Omogoča bitne hitrosti od 48 do 192 kilobitov na sekundo ter spremenljive bitne hitrosti. Ogg Vorbis – format z izgubo, ki ga je razvila neprofitna organizacija Xiph. Omogoča bitne hitrosti od 45 do 500 kilobitov na sekundo ter spremenljive bitne hitrosti. FLAC (Free Lossless Audio Codec) – verjetno najbolj priljubljen format brez izgub in najpogostejša referenca pri primerjavi formatov. Razvila ga je neprofitna organizacija Xiph, omogoča pa stiskanje zapisov na približno 50 odstotkov prvotne velikosti, a brez izgube kakovosti. Prav tako je zelo pomembno, da je postopek stiskanja reverzibilen, kar pomeni, da je mogoče stisnjene datoteke pretvoriti nazaj v prvotno, nestisnjeno obliko. Vse večjo priljubljenost tega formata so prepoznali tudi predstavniki avdio industrije, zato je Evropska radiodifuzna zveza (EBU) izbrala FLAC za distribucijo visokokakovostnih radijskih programov po omrežju Euroradio, vse več proizvajalcev zabavne elektronike pa ga dodaja v njihove naprave.podpora za ta format (Denon, Onkyo, Pioneer, Yamaha…). 
ALAC (Apple Lossless Audio Codec) – kot že ime pove, format brez izgub, ki ga je razvil Apple. Glede na kakovost predvajanja in velikost datoteke je podobno kot format FLAC njegova razširjenost predvsem posledica priljubljenosti prenosnih predvajalnikov Apple iPod. Monkey's Audio APE – format brez izgub, podoben formatu FLAC glede kakovosti predvajanja in velikosti datoteke. WAV (Waveform Audio File Format) – nestisnjen format, ki sta ga razvila Microsoft in IBM, je primarni format za shranjevanje zvočnih signalov v operacijskih sistemih Windows. Običajno kodiranje je v obliki LPCM (Linear Pulse Code Modulation), kot pri zvočnih posnetkih na CD-ju, bitna hitrost pa je 1411 kilobitov na sekundo. Čeprav se ne more pohvaliti s prihrankom prostora, saj je velikost datoteke enaka zvočnemu zapisu CD-ja, je WAV pogosta izbira profesionalcev za obdelavo glasbe na računalniku, pa tudi avdiofilov, ki si želijo čim bolj kakovostno reprodukcijo. Spletni viri glasbe Če ste sestavili glasbeni strežnik, bo prva faza polnjenja trdih diskov zagotovo prenos zbirke domačih zvočnih CD-jev na trdi disk. Po tem lahko nadaljujete z nakupom nosilcev CD-jev in njihovim prenosom v računalnik, a zakaj ne bi prihranili nekaj denarja in sprostili nekaj življenjskega prostora. V internetu je že veliko mest, kjer lahko digitalno kupite glasbo, vse kar potrebujete pa je kreditna kartica in hitra internetna povezava. AIX Records Žanri: akustični, avdiofilski, blues, klasika, folk, jazz. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit, 48 kHz/16-bit, 96 kHz/24-bit, 192 kHz/24-bit. Formati: Dolby Digital, DTS, MP3, PCM, WMA Lossless, WMA Pro. Cene: 0,79 $ do 2,99 $ na skladbo. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: aixrecords.com/itrax.com Komentar: velika izbira formatov in ločljivosti. Izbira je omejena na izdaje AIX, SFS Media in 2L ter nekaj avdiofilskih založb. Bleep Žanri: disco, dub, electronic, experimental, folk, hip hop, house, jazz, rock, techno. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit. Formati: FLAC, MP3 (320 kbps ali VBR), WAV. Cene: 1,99 $ do 12,69 $ na singel, 2,69 $ do 13,99 $ na album. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: bleep.com Komentar: odlična izbira elektronske glasbe. B&W Music Club Žanri: avdiofilska, klasična, rock, glasba sveta. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit, 96 kHz/24-bit. Formati: ALC, FLAC. Cene: letna naročnina v višini 59,95 USD vam omogoča prenos enega albuma na mesec. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: bowers-wilkins.com/display.aspx?infid=3550 Komentar: brezplačen preskus. Edinstvene glasbene izdaje, a omejen izbor. Žanri HD skladb: americana, avdiofilski, bluegrass, blues, klasika, country, folk, jazz, new age, pop, rock, glasba sveta. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit, 88 kHz/24-bit, 96 kHz/24-bit. Formati: AIFF, FLAC, MP3 320 kbps. Cene: 1,49 $ do 2,49 $ na skladbo, 11,98 $ do 15,98 $ na album. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: hdtracks.com Komentar: vsakemu albumu je priložena naslovnica v formatu PDF. Prenosi trakov visoke ločljivosti Žanri: klasika, zgodovinski posnetki klasične glasbe. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit, 96 kHz/24-bit. Formati: FLAC. Cene: 3 $ na skladbo, 12 $ do 19,99 $ na album. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: highdeftapetransfers.com Komentar: veliko število redkih nastopov s koncertov in založb, ki ne obstajajo več. Kakovost posnetka se razlikuje glede na kakovost izvirnega posnetka. Linn Records Žanri: klasika, folk, jazz, pop. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit, 96 kHz/24-bit. Formati: FLAC, MP3 320 kbps, WMA. Cene: 1,7 USD na skladbo, 12 do 29 USD na album. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: linnrecords.com/catalogue.aspx?format=studio Komentar: dober izbor klasične glasbe. Magnatune Žanri: alt rock, ambient, blues, klasika, elektronika, hip hop, jazz, new age, rock, glasba sveta. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit. Formati: AAC, FLAC, MP3 (128 kbps ali VBR), OGG, WAV. Cene: trimesečna naročnina v vrednosti 45 USD omogoča neomejeno število prenosov. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: magnatune.com Komentar: vsakemu albumu je priložena naslovnica v formatu PDF in JPEG. Glasba je tukaj! Zvrsti: blues, klasika, country, elektronika, folk, hip hop, jazz, latino, metal, new age, pop, rock, glasba sveta. Ločljivost: 44,1 kHz/16-bit. Formati: AAC, FLAC, MP3, MPC, Ogg Vorbis, WAV, WMA, WMA Lossless. Cene: od 0,99 USD na skladbo. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: musicishere.com Komentar: velika izbira formatov. Glasbeni žanri Unipheye: avdiofilska, klasična, jazz, glasba sveta. Ločljivost: 96 kHz/24-bit, 192 kHz/24-bit. Formati: AIFF, FLAC, MP3, WAV. Cene: od 9 $ do 20 $ na album, odvisno od formata in resolucije. Plačilo: s kreditno kartico. Naslov: unipheyemusic.com Komentar: edinstvene glasbene izdaje, a omejen izbor. PC jargon buster BIOS – na kratko, Basic Input/Output System predstavlja osnovni program (firmware) računalnika. Prvi se inicializira, ko je računalnik vklopljen, zažene in identificira ostalo strojno opremo, poišče komponento, ki vsebuje operacijski sistem, in jo zažene. Prav tako BIOS omogoča v manjši ali večji meri spreminjanje parametrov delovanja komponent strojne opreme. Nabor čipov – v splošnem smislu niz čipov, ki so zasnovani in povezani za skupno delovanje. V sodobni računalniški terminologiji nabor čipov pomeni par čipov na matični plošči – northbridge in southbridge – ki skrbita za povezavo in komunikacijo med komponentami strojne opreme, najpogosteje pa vsebujeta integrirane omrežne, USB in avdio krmilnike. HTPC – osebni računalnik za domači kino, znan tudi kot medijski center, je računalnik, ki je bil izdelan za predvajanje glasbe, filmov in druge večpredstavnosti. Običajno vsebuje nekoliko optimizirano strojno in programsko opremo, ima popoln daljinski upravljalnik in je zapakiran v elegantno ohišje, ki spominja na hi-fi komponente. RAID – Redundant Array of Independent Disks je sistem za povezovanje več trdih diskov za večjo varnost podatkov. RAID je veliko varnejši od shranjevanja podatkov na samo en trdi disk, vendar bodite pripravljeni žrtvovati nekaj skupne zmogljivosti (do 50 odstotkov). Underclock (downclock) – vprašajte katerega koli najstnika, naj pojasni, kaj je overclock, no, to je nasprotno. Šalo na stran, znižanje takta je metoda za znižanje zmogljivosti računalnika za manj toplote, hrupa in porabe – ravno prav za glasbeni strežnik. Zaključek Če nimate dovolj denarja, da bi naenkrat uresničili vse svoje digitalne sanje, ne obupajte – ena največjih vrlin računalniškega glasbenega strežnika je nadgradljivost. Začnite z osnovno obliko računalnika in cenovno dostopnim D/A pretvornikom ter postopoma pridobivajte kakovostnejše komponente, izboljšajte in utišajte hladilni sistem ter seveda povečajte svojo glasbeno zbirko! Nakon malo muke, kombinacija odličnog kvaliteta reprodukcije i vrhunskog komfora pri upotrebi dovešće vas do ultimativnog doživljaja digitalnog zvuka – onako kako i treba da bude.
PC glasba
