Davnega leta 1995 so na trgu vladale zgoščenke, CD zapisovalnike so imeli le redki srečneži, v razvojnih laboratorijih velikih svetovnih podjetij pa je nastajal nov standard. Ker je bil sprva namenjen le potrebam filmske industrije, ki je iskala nekaj, kar bi nadomestilo VHS kasete, so ga prikladno poimenovali Digital Video Disc, kasneje pa so ga s širitvijo spektra možne uporabe poimenovali Digital Versatile Disc. A ne glede na to, kaj točno pomeni, je okrajšava DVD postala del vsakdana vseh nas.
Ko so leta 1995 podjetja Toshiba, Pioneer, Sony in Philips (zadnji dve zaslužni tudi za nastanek standarda CD) združila pojma Super Density Disc in Multimedia CD ter oblikovala DVD, je prišlo do revolucije v načinu prikazovanja. začelo se je video gradivo. Hollywoodski studii so nestrpno sprejeli medij, ki bi za malo denarja prinašal brezhibno kakovost. Poleg tega je bila zanje mamljiva tudi možnost lažje zaščite pred kopiranjem v primerjavi z VHS. Najprej je bil izumljen Macrovision, ki je onemogočal preprosto kopiranje na video kasete ("pokvarjenost" slike), nato pa še CSS (Content Scrambling System), ki je kodiral (ali po domače povedano – šifriral) video, ki ga je bilo nato mogoče predvajati le, če naprava ima ustrezen dekodirni ključ, pridobljen od filmskih podjetij za znatne vsote denarja. Da bi stvari še dodatno zapletli, so si velika proizvodna podjetja zamislila delitev sveta na šest regij, tako da je npr. DVD-ja s filmom kupljenim v ZDA ni bilo mogoče predvajati na predvajalniku kupljenem v Evropi in obratno. S tem je zagotovljeno izpolnjevanje načrtov producentov za izid filmskih naslovov na določeni celini ob želenem času. 
Toda, tako kot vse zaščite do zdaj, se tudi vsi mehanizmi za preprečevanje piratstva DVD zelo hitro pokvarijo. Zavladala je splošna norija za tistimi »kosi plastike«, ki so v sebi nosili popolno sliko in še boljši zvok, kar je institucijo obiska kina počasi, a vztrajno premikalo v zgodovino. Zaščita Macrovision se zelo enostavno odstrani s posebnimi dodatki, ki se namestijo med DVD predvajalnik in video snemalnik, pri preprostem kopiranju vsebine DVD-ja na drug DVD pa morate uporabiti določene (opozoriti moramo – nelegalne) programe, ki odstranijo zaščito Macrovision in zlomite kodo CSS. Po tem vam preostane le, da prenesene podatke na trdi disk samostojne naprave ali računalnika posnamete na prazen DVD medij. Regionalno zaščito je mogoče najenostavneje odstraniti, zato imajo vsi samostojni DVD predvajalniki skrite menije za izklop te zaščite oziroma možnost neskončnega števila menjav regij, medtem ko je pri računalniških napravah potrebno bodisi obiti spremembo cone števec s programsko opremo ali spremenite vdelano programsko opremo (programsko opremo v sami napravi), da trajno ukinete števec, ki v tovarniški nastavitvi omogoča samo pet sprememb con.
Kot prva različica standarda je leta 1997 na trg prišel DVD Video, namenjen izključno filmom in podobnim gradivom. Nekoliko kasneje je bila specifikacija za DVD-ROM razglašena za uradno, kot visoko zmogljiv nadomestek za CD-ROM, vendar je minilo še nekaj let, preden se je na trgu pojavil prvi DVD zapisovalnik. Vendar pa prvi zapisljivi standard ni bil DVD-R, ki je nastal kot izpeljanka DVD-ROM-a, ampak skoraj pozabljeni DVD-RAM. Zagotavljal je možnost večkratnega pisanja (do 1000-krat), vendar je bil zapakiran v posebne kartuše in je bil glede berljivosti zelo omejen. Uporabniki so bili zadovoljni z njegovo zanesljivostjo, predvsem pa z zmogljivostjo 4,7 GB, kar je za nekatere uporabnike zelo pomembno, kot npr. Internetni ponudniki, ki so morali nenehno delati varnostne kopije velikih količin podatkov. Ker pa je bila njegova omejena uporabnost stalna ovira, so se odločili za veliko bolj vsestranski DVD-R. Sprva zasnovan kot zapisljiva zamenjava za DVD-ROM, sta skupaj s svojo večkratno zapisljivo različico hitro pridobila splošno priljubljenost. Vedeti morate tudi, da obstajata dve različici tega standarda – ena je namenjena snemanju na specializirane naprave in se imenuje DVD-R for Authoring, druga pa je namenjena domači uporabi in se imenuje DVD-R for General Use.
Znotraj standarda DVD-R obstaja tudi več podrazličic, na podlagi katerih se določi maksimalna kapaciteta posameznega medija. Najbolj znan je enoslojni in enostranski DVD-5, katerega kapaciteta je 4,7 GB, tj. pravih 4.337 GB. Ta razlika, ki se pojavi pri pretvorbi bajtov v kilobajte z množiteljem 1.000, namesto 1.024, kar bi bilo pravilno, je star "trik", ki ga proizvajalci trdih diskov promovirajo v svojih napravah, uporabili pa so ga tudi proizvajalci praznih diskov (ne ne bojte se – to ne pomeni, da je zmogljivost CD-ja manjša od deklarirane, ker je bil ta trik iz nekega razloga uporabljen samo za DVD-je). Ker so zahteve Hollywooda po kapaciteti DVD-jev naraščale, je prešel na naslednjo logično rešitev – dvostranski disk, ki pa je bil zaradi nepraktičnosti uporabe hitro opuščen. Namreč, sredi filma bi moral uporabnik vrteti disk v napravi, kot gramofonsko ploščo, kar je kvarilo vzdušje. Zato so se proizvajalci medijev potrudili, da so izdelali dvoslojni DVD-9 s kapaciteto 8,5 GB, katerega zapisljiva različica je pri nas prišla šele pred kratkim.
A kot se vedno zgodi, lahko razlike v mnenjih in konceptih porušijo še tako trdna združenja, zato so se na DVD Forumu, kjer so se zbrali največji proizvajalci naprav in medijev, slišali glasovi ogorčenja nad nekoliko retrogradnim konceptom DVD-Ra. Čeprav je ta standard na začetku zagotavljal želene funkcije, so ga napake v sami konstrukciji omejile glede največje hitrosti pisanja. Ko so ugotovili, da v enem združenju ni prostora za dva koncepta, so se leta 2001 Sony, Philips, Verbatim in nekatera druga velika podjetja ločila in ustanovila DVD+RW Alliance, iz katere se je rodil standard DVD+R/RW. Nekoliko naprednejši v svojih funkcijah, vendar le v zelo specifičnih situacijah, je DVD+R prispeval k prebujanju trga DVD zapisovalnikov. Sprva so se proizvajalci naprav glede na svojo pripadnost enemu od združenj odločali, kateri standard bodo podpirali v svojih tiskalnikih, Sony pa je situacijo rešil z lansiranjem računalniškega tiskalnika DRU-500A, ki je enakovredno uporabljal tako "+" kot "– "poganja. Danes je situacija na tem področju precej jasna, saj vse naprave, ki jih najdete na trgu, podpirajo oba standarda, prvotna cenovna razlika med obema vrstama medijev pa se je izravnala. 
Format snemanja na medijih DVD Video je skladen s standardi stiskanja MPEG-2. Po tej definiciji lahko na ploščo DVD-5 spravimo do 133 minut video materiala, na dvoslojni DVD-9 pa film, ki traja največ 240 minut. Standardi, ki se uporabljajo, ko gre za zvok, so Dolby Digital, DTS in MPEG-2, ki pokrivajo vse vrste stereo zvoka, nato pa prostorske standarde do šestkanalne različice. Leta 1999 je DVD-Audio izstopal kot poseben format, namenjen kupcem, ki cenijo predvsem dober zvok. Takšna poteza je razumljiva, če upoštevamo pojav sistemov za domači kino 5.1 in celo Hi-Fi sistemov, ki so poslušanje vseh vrst glasbe dvignili na novo raven. Klasični Audio CD nima dovolj kapacitete za shranjevanje šestkanalnega prostorskega zvoka, zato smo posegli po prvem večjem mediju, to je DVD. Seveda je tudi tukaj implementiran mehanizem za zaščito pred kopiranjem, imenovan CPRM (Content Protection for Recordable Media). Kot zadnja novost je dolgo pričakovana dvoslojna zapisljiva plošča, izdelana po standardu DVD+R. Njegova komercializacija se je začela šele pred kratkim, zato le najnovejše naprave podpirajo pisanje na tovrstne medije, ki so še vedno precej dragi (približno 10 evrov za kos, s tendenco zniževanja cene).
Kot lahko ugibate, je novi standard, ki bo nadomestil DVD, že zapustil razvojne laboratorije. Njegovo ime je nastalo na zelo zanimiv način: ker laser v tem sistemu deluje na valovni dolžini 405 nanometrov, kar ustreza modri svetlobi, je bilo naravno, da ga imenujemo BluRay. Glavna razlika v primerjavi z DVD-ji je večja gostota zapisa, zato bodo ti diski imeli kapacitete do 27 GB. Seveda ne izključujemo možnosti vzporednega patenta, ki bo zasenčil BluRay, a bo po trenutno dostopnih podatkih v prihodnjem obdobju nadomestil DVD. Eno prvih področij, kjer se bo BluRay uveljavil, je očitno hišna elektronika, tj. DVD snemalniki, ki že grozijo, da bodo videorekorderje poslali v zasluženi pokoj. Do takrat pa si v nadaljevanju teme številke preberite o DVD snemalnikih, ki delujejo po obstoječih standardih in ponujajo novo kakovost snemanja in predvajanja video gradiva.