Televizijo visoke ločljivosti (HDTV), gledano skozi zgodovino prenosa slike na velike razdalje, lahko štejemo za eno velikih prelomnic te tehnologije. Natančneje, na seznamu najpomembnejših dogodkov v svetu televizije bi lahko HDTV uvrstili na drugo mesto, takoj za uvedbo barvnih zaslonov. Prvi HDTV izdelek se je na trgu pojavil leta 1998 in s svojo pojavo je povzročil nepodeljeno navdušenje vseh tistih, ki jim video in avdio tehnologija predstavljata neusahljiv vir užitkov. Kombinacija vrhunske ločljivosti in digitalnega prostorskega zvoka je obljubljala še bolj intenzivno izkušnjo ob gledanju filmov, zaslon širokega formata pa je omogočal maksimalen izkoristek vsakega centimetra oziroma palca »diagonale«. Vendar se je začetno navdušenje poleglo v trenutku, ko so številni kupci, entuziasti in »tehnomani« ugotovili (in to občutili na svojih denarnicah), da televizor z oznako »HDTV« ne predstavlja celovite rešitve, temveč le en člen v verigi, ki je treba sestaviti, da lahko uživate v obljubljeni kakovosti. Za začetek je globalna priljubljenost HDTV privedla do tega, da na stotine podjetij tekmuje za stranke brez osnovne izobrazbe teh istih strank. Kupci so se pogosto izgubili v morju izdelkov, ne da bi bili sploh prepričani, kaj pravzaprav potrebujejo in česa ne ter čemu to služi. Tisti, ki so se opogumili in se podali na HDTV avanturo, so bili na koncu zelo neprijetno presenečeni nad klavrno kakovostjo slike. Kaj je torej? Analogna televizija Mnogo let pred standardom HDTV je gledanje televizije pomenilo imeti TV anteno, koaksialni kabel, ki prenaša signal od antene do televizije, in TV sprejemnik s katodno cevjo (CRT). Signal je bil v analogni obliki, do antene se je prenašal prek radijskih valov, kablov ali satelitov, televizija pa je ta signal pretvorila v sliko in zvok. Ker je CRT TV analogna naprava, je bilo treba vsak digitalni signal (na primer iz DVD predvajalnika) pretvoriti v analogno obliko, preden je prišel do TV sprejemnika. Čeprav je ta nastavitev dobro delovala desetletja, so se sčasoma apetiti potrošnikov povečali in dosegli so meje kakovosti zvoka in slike. Najprej je treba povedati, da povprečna analogna televizija reproducira približno 480 vodoravnih linij ločljivosti. Čeprav je ta številka že zdavnaj presežena, večina TV postaj še vedno oddaja signal pri tej ločljivosti in tu nastane težava. Namreč, če boste na svojem novem HDTV plazma "čudežu" kdo ve-koliko-palcev poskušali gledati film na katerem od programov, ki so na "starem trinitronu" delovali brezhibno, se boste soočili z opazno slabšo kakovostjo slike. . Da bo vse skupaj povsem jasno, predlagamo naslednje: če imate računalnik z monitorjem TFT, zmanjšajte ločljivost slike na recimo 800×600 pik in razumeli boste, o čem govorimo. Potem pa so poleg nepopravljive razlike v ločljivosti še razlike v načinu ustvarjanja slike med tehnologijama CRT in TFT, ki dodatno znižujejo kvaliteto reprodukcije, ter nujnost pretvorbe signala (znano je, da vsaka pretvorba povzroči poslabšanje kakovosti signala). 
Čeprav je prehod televizijskih hiš na nove tehnologije in standarde v teku, bi bilo težko napovedati, kdaj bo to delo v celoti zaključeno. V Združenih državah Amerike trenutno poteka prehod na digitalno televizijo (DTV), kar pomeni oddajanje signalov v popolnoma digitalni obliki. Ta format uporablja enake frekvence za brezžično oddajanje in čeprav je slabše kakovosti kot format HDTV, ima številne prednosti pred standardnim analognim formatom. Digitalni signal v vsakem primeru podpira višjo ločljivost kot analogni, kar zagotavlja boljšo sliko ne glede na dimenzije zaslona. Nato signal DTV omogoča tako imenovani multicasting, to je oddajanje več signalov na isti frekvenci. Prav tako je poleg osnovnega signala mogoče oddajati sekundarne interaktivne vsebine ali kakršne koli dodatne informacije, pri čemer je zelo pomembno dejstvo, da sta DTV in HDTV dve popolnoma kompatibilni tehnologiji. Pravzaprav je edina pogojna slabost formata DTV (in HDTV) nekompatibilnost s povsem udomačenim analognim formatom: analogni televizorji namreč ne morejo dekodirati digitalnega signala, kar pomeni, da je za uživanje v digitalnih TV programih treba imeti digitalna televizija. Naša »sreča v nesreči« je, da so televizijske hiše na teh območjih še »nekaj svetlobnih let« oddaljene od takšne preobrazbe in da nam še dolgo ne bo treba pripraviti proračuna za DTV sprejemnik. Transformacija Odbor za napredne televizijske standarde (ATSC) je predpisal niz pravil za standardizacijo digitalne televizije, med katerimi so najpomembnejša tista, ki se nanašajo na kodiranje in prenos signala, razvrščanje različnih nivojev kakovosti in poenotenje slikovnih formatov. Ta pravila so pretvorjena v osemnajst primarnih standardov DTV in pomirjujoče je dejstvo, da je najnižja predpisana kakovost digitalne slike enaka najboljši analogni sliki, kar pomeni ločljivost 640 x 480 slikovnih pik (v najslabšem formatu SDTV), medtem ko je najboljša ločljivost HDTV pomeni prisotnost 1920×1080 slikovnih pik na zaslonu. To praktično pomeni, da ima zaslon HDTV približno desetkrat več slikovnih pik kot standardni analogni TV sprejemnik. Druga pomembna determinanta je povezana z razmerjem stranic: medtem ko analogni televizorji uporabljajo zaslone formata 4:3, je pri HDTV razmerje 16:9 (priljubljen širokozaslonski ali kinematografski format, prilagojen predvsem filmski industriji), kar omogoča uporabo celotno površino zaslona. gledanje filmov. Tretja pomembna točka se nanaša na hitrost osveževanja slike, bolj znano kot hitrost sličic. Ta vrednost označuje, kolikokrat na sekundo TV popolnoma osveži sliko in seveda, višje kot je število, boljša je slika. Pri digitalni televiziji se oznake za hitrost osveževanja običajno končajo s črkama "i" ali "p", kar označuje, ali je osveževanje prepleteno ali progresivno, sama hitrost pa se giblje med 24 in 60 slikami na sekundo. Seveda HDTV uporablja vrednosti, ki so bližje višjemu številu, medtem ko se "običajni" DTV zadovolji z nižjimi vrednostmi. V praksi bomo pogosto naleteli na nekoliko nejasne oznake, kot je »1080p« za zaslon HDTV: v tem primeru bi šlo za zaslon z ločljivostjo 1920 x 1080 pik, ki ima progresivno osveževanje slike, medtem ko je hitrost osveževanja lahko trdno se domneva, da je na zgornji meji (50 – 60 sličic na sekundo, glede na to, da gre za HDTV). Na splošno se ta pravila začnejo pri 640×480 slikovnih pik v formatu 4:3 in osveževanju 24p ter končajo pri omenjenih 1920×1080 slikovnih pik v formatu 16:9 s hitrostjo sličic 60i. 
Skratka, tovrstna standardizacija je hvalevreden poskus ustvarjanja nekakšnega reda v svetu digitalne televizije, a ga vseeno ovirata dve stvari. Prvič, osemnajst standardov je preveč: televizijske postaje imajo pravico izbrati, kateri standard jim najbolj ustreza za oddajanje, producenti – kateri standard (ali standarde) bodo izdelali, kupci pa morajo najti srednjo rešitev za uskladitev teh dveh dejavnikov. Drugič, kar je še huje, je, da celotna standardizacija temelji na prostovoljni osnovi, saj odbor nima pristojnosti, da bi izdajatelje in proizvajalce televizijskih programov prisilil k upoštevanju opisanih standardov. Potrebe Če ste tudi po vsem naštetem odločeni, da si boste privoščili HDTV vzdušje, je treba biti pozoren na tri osnovne dejavnike, ki vam bodo to omogočili. Za uživanje v digitalni televiziji visoke ločljivosti torej potrebujemo: – vir digitalnega signala (po zraku, po kablu ali satelitu) – sprejemnik istega signala (antena, kabelski ali satelitski operater) – HDTV sprejemnik. Menimo, da sta prvi dve postavki dovolj jasni, zato se nanju ne bomo zadrževali. Ko gre za sprejemnike HDTV, je treba opozoriti, da obstajata dve osnovni različici: vgrajena in pripravljena za HDTV. Integrirana različica pomeni digitalno televizijo, ki ima vgrajen digitalni tuner in je v celoti sposobna sprejemati in predvajati digitalne signale, nima pa možnosti reprodukcije analognih TV programov. V nasprotju s tem je HDTV-ready set digitalni zaslon visoke ločljivosti, vendar opremljen z analognim sprejemnikom, ki omogoča sprejem analognega TV signala in gledanje običajnih programov. Pomanjkljivost takšnega sklopa je nuja po priključitvi zunanjega digitalnega sprejemnika, namenjenega dekodiranju digitalnega signala, kar poveča skupne stroške. Po drugi strani pa tako oblikovan komplet ne zahteva odrekanja glede funkcionalnosti, saj omogoča sprejem tako analognega kot digitalnega TV programa. 
Vedeti morate tudi, da je nemogoče narediti HDTV napravo, ki bi podpirala vse digitalne formate in ločljivosti. Zaradi tega imajo te naprave enega ali dva izvorna formata in signal se pred predvajanjem pretvori v te vrednosti. Edini nasvet, ki ga tukaj lahko damo, je, da poskusite določiti, katere vsebine največ gledate: če so to filmi, iščite zaslone z najvišjo možno ločljivostjo; če ne zamudite nobenega športnega dogodka, je za vas bolj pomembna frekvenca osveževanja (producira bolj podrobne slike)… Glede na to, da pri nas še ni televizijskih postaj, ki bi oddajale signal v digitalni obliki, so edini viri tovrstnih signalov so kabelski in satelitski operaterji. Vendar sta digitalni in HDTV signal dve različni stvari, zato se je treba pozanimati, kateri kabelski operaterji res zagotavljajo pravi HDTV standard. Enako je zaželeno pri nakupu digitalnega satelitskega kompleta, kajti zopet, če je digitalni – še ne pomeni, da je HDTV. In končno, upoštevajte dejstvo, da nobena količina megapikslov, ločljivosti ali progresivnih osvežitev ne bo poskrbela, da bo analogni signal nizke kakovosti videti bolje na vašem novem HDTV sprejemniku.
Digitalna televizija
