Danes je velika večina zvočnikov opremljenih z membranskimi zvočniki, poznanimi tudi kot "dinamične" ali gibljive tuljave, vendar še zdaleč niso edina možna rešitev. Pri razvoju zvočniških enot je bilo vpletenih kar nekaj različnih konceptov, nekateri so bili namenjeni zelo ozkim namenom, drugi so bili predragi, da bi se razširili, nekaterim pa je preprosto zmanjkalo časa. V naslednjem delu teksta se bomo ukvarjali z najuspešnejšimi alternativnimi koncepti, ki so si uspeli izboriti mesto na trgu, a tudi v srcih mnogih ljubiteljev dobrega zvoka.
Planarne enote
Za razliko od dinamičnih enot, ki za ustvarjanje zvočnih valov uporabljajo relativno majhno površino, je pri ravninskih enotah drugače. Te enote dosegajo gibanje zračne mase s pomočjo veliko večje površine in jih delimo na elektrostatične in elektromagnetne enote. V bistvu so elektrostatične enote (ali na kratko: elektrostatiki) sestavljene iz zelo tankega kosa materiala, ki je napet v poseben okvir. Ta material ima funkcijo membrane in je nameščen med dvema perforiranima kovinskima ploščama, vse skupaj v ohišju zvočnika. Perforirane plošče so ves čas pod tako imenovano "polarizacijsko napetostjo", ki se ji pridruži zvočni signal iz ojačevalnika. Vpliv zvočnega signala vodi do gibanja tanke membrane in s tem do gibanja zraka, torej ustvarjanja zvoka. Elektromagnetne enote so si po osnovni konstrukciji (oblika in dimenzije) zelo podobne, v detajlih pa tudi precej različne. Sestavljeni so namreč iz ene perforirane plošče, v katero so vtisnjeni magnetni trakovi, skozi platno (nameščeno pred ploščo) pa so vtkane podolgovate zvočne tuljave. Skozi te tuljave se prenaša zvočni signal, ki povzroči, da kovinska plošča pritegne ali odbije membrano, s čimer premika zrak in ustvarja zvočne valove. Treba je opozoriti, da popularne "ribbon enote" (uporabljajo se predvsem pri proizvodnji visokotonskih zvočnikov) spadajo v skupino elektromagnetnih enot, saj svoje delovanje temeljijo na istem principu. Poleg tega je pomembno povedati, da obe vrsti elektrostatičnih enot spadata med dipolne zvočnike, saj enakomerno premikata zrak pred in za seboj, oba valovanja pa sta med seboj v protifazi.
Ravninske enote imajo zaradi svoje nenavadne zgradbe posebne značilnosti pri razmnoževanju. Zaradi zelo majhne mase in s tem vztrajnosti membrane je odziv na poslani signal izjemno hiter, kar rezultira v neponovljivo detajlni zvočni sliki. Prav tako je zaradi velike površine membrane začetna količina aktiviranega zraka velika, kar povzroči večje polje širjenja zvoka in teoretično omogoča širši "sweet spot". Po drugi strani pa je reprodukcija nizkih frekvenc za te zvočnike nerešljiv problem, zaradi svojih dimenzij pa "prevelik zalogaj" za večino prostorov. Upoštevati je treba tudi njihovo dipolno naravo, ki zahteva namestitev daleč od sten, da se izvorno in odbito zvočno valovanje ne mešata. Nazadnje zaradi široke porazdelitve zvoka trpi tudi fokus, saj se zvok lahko pretirano razprši v prostoru. Vse skupaj več hib kot vrlin, bi rekli. Vendar pa nekateri proizvajalci zvočnikov najvišjega cenovnega razreda še vedno uporabljajo planarne enote, ki oplemenitene z najnovejšimi tehnologijami in podprti s kakovostnimi nizkotonci predstavljajo edinstveno izkušnjo in razred zase v svetu zvočnikov.
Rog
Pri tej vrsti enote se najprej zastavlja vprašanje, ali gre za enoto v pravem pomenu besede ali pravzaprav za tip primera? Zdi se, da sta obe trditvi enako resnični, saj je odločitev odvisna le od zornega kota pogleda na problematiko. Najpreprosteje rečeno, hupe predstavljajo usmerjevalnik zvočnega valovanja. Vsak megafon, od improviziranega, papirnatega, do najsodobnejšega, elektroojačevalnega, je rog. Prvi stenski telefoni iz začetka prejšnjega stoletja so imeli zvočne kanale na slušalkah, tako kot gramofoni tistega časa. Horne, v obeh primerih.
Tipična hupa uporablja visoko specializiran dinamični element (znan tudi kot "kompresijska enota") za usmerjanje zvočnega valovanja skozi vodilno cev (znano tudi kot "ustje roga"). Pri prehodu skozi cev se val odbije od sten in s tem pridobi na učinkovitosti, tako da je na izhodu bistveno ojačan v primerjavi s prvotnim signalom. Poleg tega kot raztezanja cevi neposredno vpliva na stopnjo popačenja reproduciranega zvoka. Končni rezultat je vreden pozornosti: noben tip enote (dinamične ali planarne) nima tako visokega izkoristka, torej stopnje izkoristka električne energije, ki jo pošilja ojačevalnik, kot hupa.
Sčasoma in z razvojem avdio tehnologije so se hupe razvile, vendar so jih druge vrste enot prehitele. Največja pomanjkljivost je zelo problematična reprodukcija nizkih frekvenc, ki je sicer dosegljiva, a le z uporabo usmerjevalnikov ogromnih dimenzij (do nekaj metrov). V domači rabi so se najdlje obdržali v vlogi visokotonskih zvočnikov, kjer so bili razširjeni vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so primat prevzeli kupolasti, tekstilni visokotonci, kot jih poznamo danes. Zaradi specifičnih lastnosti zvoka, ki ga zagotavlja (nezadostna disperzija zvoka in pogosto preostri visoki toni), je hupo danes skoraj nemogoče najti na katerem koli domačem zvočniku. Toda vstopite v vsak večji prostor, ki ima lastno ozvočenje in bodite pozorni na zvočnike, skrite v kotih prostora – poleg neizogibnega nizkotonca boste opazili tudi hupo. Namreč iste lastnosti, ki jih izpodrivajo v domačih reprodukcijskih pogojih, naredijo tovrstno enoto idealno za profesionalno opremo, zvočnike in ozvočenje za velike zaprte ali odprte prostore. Močni in ostri visoki toni, ki šele na določeni razdalji dobijo prostorsko razsežnost, so ravno tisto, kar potrebujemo za dobro ozvočenje na primer dvorane ali stadiona. Zaradi tega so hupe še vedno nepogrešljiv »člen line-upa« vsakega profesionalnega ozvočenja.
Kot lahko sklepamo iz prejšnjega besedila, današnji absolutni vladarji v svetu zvočnikov, dinamičnih enot, predstavljajo le eno stopničko v evoluciji avdio tehnologije. Čeprav je v tem trenutku težko napovedati, kakšna tehnologija bi jih lahko presegla, je skozi zgodovino enako veljalo za številne druge napredne tehnične rešitve, ki so bile v tem času povsem premagane. Zato moramo le potrpežljivo počakati na nove tehnologije, do takrat pa uživajmo v najboljših dosežkih današnjega časa.