Dynaudio Emit 50

Vodja razreda

Preizkušeni zvočnik kot največji model v začetni seriji Emit družbe Dynaudio zagotavlja moč, prefinjenost in sodobno estetiko po zelo ugodni ceni.

Ko gre za ugledne proizvajalce, ki praviloma nastopajo v višjih razredih, se med ljubitelji vedno poraja vprašanje, ali začetna serija prinaša bistvene značilnosti te znamke. Je razred A pravi Mercedes, je SE pravi iPhone, je Emmit pravi Dynaudio? No, o "Mercedesu" in iPhonu sicer ne moremo povedati ničesar, ker ju nismo preizkusili, smo pa prepričani, da je serija Emit med številnimi konkurenti, ki se borijo za primat v cenovnem razredu, najboljša utelešenje Dynaudioovih kvalitet. do 2.000 evrov.

Dizajn in tehnologija

Ker smo prej preizkusili manjše modele z oznakama 20 in 30, smo sedaj že dobro seznanjeni s serijo Emit in njenimi tehničnimi rešitvami, pa tudi z osnovnim značajem zvoka. Oblikovno Emit 50 v celoti sledi slogu, ki so ga vzpostavili manjši modeli, kar vključuje uspešno mešanico tradicionalnih Dynaudio vrednot in moderne estetike. Omarica klasičnih proporcev in vzporednih stranic je izdelana iz vezanega lesa srednje gostote, debeline 18 milimetrov, z notranjimi ojačitvami in dodatno izolacijo iz poliestrskih vlaken. Standardni črno-beli zaključek je v drugi generaciji dopolnjen z orehovim laminatom, ki prihaja v zimzeleni kombinaciji s črno sprednjo ploščo. Pri novejših modelih, ne samo v tem razredu, je Dynaudio izrazite odrezane robove nadomestil z nežno zaobljenimi robovi, kar prinaša modernejši videz in boljše prileganje različnim tipom interierjev. Poleg zaobljenih robov je sprednji del dodatno poudarjen z nekoliko večjo debelino, da bi čim bolj zmanjšali prenos tresljajev. Kot je v navadi pri velikih zvočnikih, je zadnja stran razmeroma prazna in v tem primeru vsebuje bas-refleksne odprtine v zgornjem in spodnjem delu, ki sta opremljeni s kanali za optimizacijo pretoka zraka. Čisto spodaj na hrbtni strani je vdolbina, na kateri je nalepka z osnovnimi podatki in tehničnimi lastnostmi zvočnika ter par dokaj velikih, dovolj razmaknjenih in kakovostnih zvočniških priključkov, ki so izdelani iz kombinacija pozlačene kovinske osnove in prozornega plastičnega ohišja, z jasno označeno polariteto.

Pri tehničnih rešitvah je treba najprej povedati, da so Emit 50 čisti trisistemski zvočniki, ki vsebujejo štiri zvočniške enote. Gledano od zgoraj, se postavitev začne z znanim Cerotarjevim visokotoncem, o katerem je znano tako rekoč vse – glede na njegovo kakovost je dovolj, če povemo, da je enaka enota uporabljena tudi v precej dražji seriji Evoke. Opremljena je s kalotno membrano, ki je izdelana iz blaga in ima premer 28 milimetrov ter je nameščena v velikem okvirju, ki delno služi kot vodilo. Druga rešitev, povzeta iz dražje serije, je notranja kupola Hexis, ki se nahaja za membrano visokotonca in preprečuje prenos zvočnih valov in neželenih tresljajev na zadnjo steno komore – ta tehnologija se je že izkazala v legendarnem visokotoncu Esotar. 3 iz prestižne serije Confidence. Kot pogonska enota visokotonca je uporabljen feritno-keramični magnet. Naslednji je na vrsti srednjetonec, ki prav tako izhaja iz srednjetonca iz serije Evoque, vendar z nekaj spremembami. Njena membrana je narejena iz tehnologije MSP (Magnesium Silicate Polymer), ki jo Dynaudio nenehno izpopolnjuje, odlikuje pa jo premer 150 milimetrov, z velikim izbočenim osrednjim delom. Za zagon skrbita feritno-keramični magnet in skrajšana različica aluminijaste tuljave, premera 38 milimetrov, vzmetenje pa je izjemno lahko. Proizvajalec navaja, da je ta nastavitev optimizirana ravno za srednji del spektra, saj omogoča izjemno hitrost in natančnost.

V spodnjem delu postavitve je par enakih basovskih enot, katerih glavna značilnost sta membrana premera 180 mm in že omenjena MSP tehnologija. Te enote poznamo že od prej, saj je isti tip uporabljen pri modelu regala Emit 20, zanimivo pa je, da je sredinski protiprašni pokrov pravzaprav sestavni del membrane, ki omogoča boljšo povezavo s tuljavo in posledično boljši nadzor. gibanja. Razlike v primerjavi z Emit 20 še vedno obstajajo in se odražajo ravno v tuljavi, ki je za to priložnost izdelana iz bakrene žice. Namreč, ker te enote reproducirajo le nizke tone in ne srednjih tonov, voznikom ni treba biti tako živahni, proizvajalec pa trdi, da jim bakrena tuljava daje več energije in močnejši udarec. Kot možgani zvočnika je nameščen križanec hibridne zasnove, ki vsebuje vezje prvega reda za visokotonec, zasnovo drugega reda za srednjetonsko enoto in topologijo četrtega reda za gonilnike nizkotonca, mejne frekvence pa so nastavljen na 540 hercev in 4,4 kilohercev. Končno specifikacije navajajo, da Emit 50 reproducira zvok v območju od 33 hercev do 25 kilohercev (+/-3 dB), z občutljivostjo 86 decibelov (1 W / 1 m) in nazivno impedanco štirih ohmov – ti lastnosti kažejo na nekoliko višje zahteve preizkušenih zvočnikov, zato nas ne preseneča, da je proizvajalec priporočil združevanje z ojačanjem do 240 vatov moči na kanal.

Test poslušanja

Ker smo se z manjšimi modeli iz serije Emit že seznanili v prejšnjih edicijah, priznamo, da smo imeli na začetku testa od teh velikih zvočnikov določena pričakovanja – predvsem glede splošne kakovosti reprodukcije, a glede na konfiguracijo , tudi v domeni najnižjih tonov. Kritično poslušanje smo začeli z albumom "Vertigo" kanadskega kitarista Jesseja Cooka, s katerega je izstopala skladba "Canción Triste", Emit 50 pa nam je privoščil razkošen in masiven zvok. Srednjetonec se je odlično znašel pri številnih prepletenih tonih akustične kitare, ki jih je postavil v ospredje glede na spremljavo in ji dal povsem naravno tonsko barvo ter odlično oblikoval posamezne note. Zvočniki so se zelo dobro odrezali tudi z obilico odmevnih tonov v ozadju, ki so jih postavili točno tja, kamor sodijo – na zadnji strani odra – in pokazali izjemno sposobnost večfokusiranja. Med predvajanjem je torej mogoče razločiti glavni ton in odmeve, ki se jasno ločijo po položaju v prostoru, glasnosti in trajanju. Čeprav se zvočna kulisa morda zdi razmeroma skromna po širini, se na določenih trenutkih pokaže, da gre pravzaprav za posnetek – večkrat se je v visokih tonih pojavil trikotnik, ki je postavljen skrajno desno, tudi izven zvočniške linije.

Preklop na Dire Straits na 'Love over Gold', za katerega vam bodo številni avdiofili povedali, da je dovolj za temeljit preizkus katerega koli sistema, je potrdil, da so Emmit 50 sposobni ustvariti zelo prostoren oder, ki je dobro razporejen po širini, pa tudi globina. Uvodna skladba "Telegraph Road" ima izjemen ambientalni občutek, s kitaro na osrednjem odru in tolkali pomaknjenimi v desno, medtem ko diskretno, a jasno grmenje grmi v ozadju. Tonska barva Knopflerjeve kitare je res popolna, spremlja pa jo natančen in hkrati pretanjen zvok klavirja. Vokal je ekspresiven in prinaša prepoznavno kombinacijo blage hrapavosti in lirične subtilnosti ter je postavljen v ospredje, a v primerjavi s kitaro in klavirjem ne preglasen. V zadnjem delu odra prevladuje čvrsta in masivna ritem sekcija, ki je tudi tokrat optimalno odmerjena in odlično vpeta v celoto ter postavlja trdne temelje glasbenemu delu. V nadaljevanju "Private Investigations" kaže na izrazito tišino med toni, kar kaže na sposobnost zvočnikov, da zelo hitro začnejo in prenehajo. Klavirske note so jasne in bogate teksture, medtem ko so vokali nastavljeni za nianse za instrumenti. Razpad, tj. tudi propadanje tonov skozi čas je na zavidljivi ravni, a še bolj navdušuje lahkotnost, s katero Emit 50 opravlja vse naloge – kot da je nekaj najlažjega na svetu, kar je preprosto samoumevno, do te mere, da da vam ostaja nejasno, kako drugi govorci tega ne zmorejo ali vsaj ne tako dobro in temeljito.

Kot smo upali, je najnižji del spektra zmožen močnih dinamičnih udarcev, ki jih odlikujeta hitrost in eksplozivnost ter izjemno definirana in natančno umeščena v prostor – kar ni vedno običajno za globoke tone. Če jih povežete s stabilnim in dovolj zmogljivim ojačevalcem, vam bo Emit 50 zagotovil velike in tople tone bas kitare ter bobne skoraj v naravni velikosti. V komadu "Riders on the Storm" smo slišali bas boben ravno prav – masiven in z malo odmeva, ki mu doda prostornost. Morrisonov vokal je bil na odru vidno postavljen in niti nenadni bobnarski udarci niso uspeli zmesti preizkušenih boxov in zmotiti njihovega fokusa. Note električnega klavirja imajo specifično teksturo, ki jo je Emit 50 poustvaril precej zvesto, z jasno definicijo in rahlo raztrganostjo na robovih. Časi tonov so precej natančni, oder pa ohranja stabilnost in globino kljub dežju, ki neprestano pada v ozadju posnetka.

Zaključek

Na koncu lahko le ugotovimo, da so testirani zvočniki več kot vredni slovesa danskega podjetja. Njihov karakter je nekoliko kameleonski in jim omogoča, da se odlično prilagajajo različnim žanrom in enako natančno, a tudi energično pričarajo nasprotujoče si glasbene učinke, pri tem pa ohranjajo fokus in prostoren oder. Podarite jim kakovosten vir in ojačitev in Emit 50 vas bo popeljal v zapeljiv svet zvoka Dynaudio.