Neat Extra

Glasba, ne zvok

Mali otoški proizvajalec Neat Acoustics že več kot dve desetletji vztraja pri lastnem pristopu k snovanju zvočnih omaric – tudi ko so zvočniki od zunaj videti običajni, je skoraj gotovo, da vsaj nekateri med njimi vsebujejo nenavadne rešitve.

Pod sloganom »Thinking Inside the Box« peščica predanih strokovnjakov pri Neat Acoustics, kjer zvočnike še danes izdelujejo ročno, oblikuje in preizkuša konstrukcije, ki bodo zvočnim škatlam omogočile preseči lastne omejitve in dimenzije. V skladu s svojo filozofijo so pred nekaj leti avdiofilskemu svetu predstavili zelo nenavadne, a precej prilagodljive zvočnike serije Iota, zdaj pa so tu še novi samostoječi zvočniki Ekstra, ki na prvi pogled delujejo konvencionalno – seveda, to je samo iluzija.

Knjižne police z globokotoncem

Kot talna stojala z višino 110 in širino le 17 centimetrov se Neat Ekstra odlikujejo z elegantnim videzom in izjemno vitkimi proporci. Dizajn omare je v osnovi konzervativen, kar pomeni pravilno kvadratno obliko, ostre robove in čiste površine. Zmanjšane linije ohišja so oplemenitene z vrhunskim zaključkom, zvočniki pa so na voljo v naravnem hrastovem furnirju v dveh različicah (naravni in črni) in ameriškem orehu ter v satenasto beli izvedbi. V zgornjem delu sprednje strani je dodatna plošča, ki predstavlja ojačitev na katero so nameščene zvočniške enote in je vedno izdelana v črni barvi, ne glede na zaključek ostalega dela omarice. Od preostalih podrobnosti naletimo le na zelo diskreten logotip podjetja na spodnjem delu sprednje strani. Tudi podolgovata površina hrbtne strani je precej prazna, zato tu najdemo basrefleksno odprtino večjega premera, postavljeno približno na sredino, medtem ko je v spodnjem delu velika in delno poglobljena plošča z enim samim parom kakovostnih terminali zvočnikov, v celoti izdelani iz pozlačene kovine. Končno, na spodnjem delu zvočnika so tri masivne štrleče noge s konicami, ki so izdelane v vpadljivi srebrni barvi in ​​skrbijo za stabilno oporo vitkim florstanderjem.

Dodatki so nam predstavili vso zapeljivost glasu Elle Fitzgerald, ki je zlahka variirala od tihih in subtilnih delov do prodornih in mestoma agresivnih refrenov.

Neat Extras so zasnovani v topologiji dveh hiposistemov, ki vključuje 50 mm trakasti visokotonec, 134 mm srednjetonsko enoto in dva bas zvočnika enakega premera. O samih enotah ni preveč podrobnosti, zato je navedeno le, da je visokotonec trakastega tipa, pa tudi, da imajo srednjetonci in nizkotonci membrane iz dodatno obdelanega papirja. Priznati moramo, da nam je bila za spremembo všeč odsotnost naštevanja vesoljskih tehnologij in številnih, pogosto težko razumljivih okrajšav, v katerih imajo večji delež tržniki kot inženirji in konstruktorji. Govorcem je treba prisluhniti, saj je to edini pravi način za vpogled v njihovo kakovost – kar proizvajalec še posebej poudarja. Vsa moč najsodobnejših tehničnih rešitev preprosto pade v vodo, če zvok ni na mestu.

Kot smo namignili, postane situacija zares zanimiva šele znotraj zvočnikov. Visokotonski in srednjetonski zvočnik, nameščen na zgornjem delu sprednje strani, sta opremljena z ločenima kompresijskima komorama v ohišju. Zgornji in spodnji del omarice sta med seboj dodatno izolirana, v spodnjem delu pa so nizkofrekvenčne enote. Prvi nizkotonec je nameščen na spodnji strani omarice in usmerjen navzdol ter se nahaja v lastni kompresijski komori manjše prostornine. Drugi nizkotonec je nameščen v notranjosti omarice, neposredno nad prvim in je prav tako usmerjen navzdol, vendar je njegova komora bistveno večja in opremljena z bas-refleksno odprtino na zadnji strani. Notranjost zvočnika je tako praktično razdeljena na štiri ločene komore – po eno za vsako zvočniško enoto, od katerih so tri kompresijske in samo ena z bas refleksom. Neat torej navaja, da gre pri tej rešitvi v bistvu za dvosistemski zvočnik, ki je nameščen na dodatno izoliran nizkotonec v spodnjem delu ohišja, z odprtino za bas-refleks prilagojeno tako, da omogoča postavitev dokaj blizu zadnje stene.

Test poslušanja

Ker smo imeli na testu že obdelan par zvočnikov, se je kritično poslušanje lahko začelo takoj, vendar je treba poudariti, da proizvajalec priporoča vsaj 200 ur dela. Čeprav lahko delujejo v manjših prostorih in utesnjenih okoljih, bodo Neat Extras znali ceniti nekoliko več prostora, zato priporočamo, da jim pustite nekaj deset centimetrov od zadnje stene. Poleg občutljivosti 88 decibelov in nazivne impedance osem ohmov Neat navaja minimalno impedanco pet ohmov, zato se Extras vsaj na papirju predstavljata kot zvočnika, ki nista posebej zahtevna. Vendar smo se odločili za varno, zato smo za pogon uporabili predojačevalnik in izhodni ojačevalnik Exposure 3010S2, kot digitalni vir pa Mytek Brooklyn DAC+.

Poslušanje smo začeli z jazzovskim standardom »Isn't This a Lovely Day« z albuma Ella & Louis. Kot najbolj impresiven del te skladbe in celotne izdaje je prepoznaven vokal obeh legend predstavljen izjemno verodostojno in tonsko natančno. Dodatki so nam predstavili vso zapeljivost glasu Elle Fitzgerald, ki je zlahka variirala od tihih in subtilnih delov do prodornih in mestoma agresivnih refrenov. Enako je bilo z Louisom Armstrongom: značilno hripav vokal je bil impresivno predstavljen, pri tem pa je ohranil finost in prosojnost detajlov tudi med spuščanjem v nižje registre. Še bolj pa nas je navdušila tesna in intimna podaja glasbe, ki je pri stoječih zvočnikih tako rekoč nemogoče najti, zato smo začeli verjeti trditvi proizvajalca, da gre pravzaprav za majhne rack mount dvosisteme z dodanim globokotonec za boljši bas.

Ameriški basist Christian McBride je sledil na njegovem debitantskem solo albumu "Gettin' to It", s katerim smo uživali v fantastičnem prikazu kontrabasa. Z Neatom je ta masivni inštrument v mojstrskih rokah pokazal vse svoje vrline, ne glede na to, ali je šlo za debele, zvonke note ob ubiranju s prsti ali za predirljivo renčanje ob vlečenju loka po strunah. Poleg tega so nam dodatki omogočili verjeten oder z velikimi dimenzijami, natančnim zaslonom in – kar je še bolj impresivno – izrazitim pozicioniranjem po globini. Čeprav bi kdo mislil, da majhno število inštrumentov olajša prostorsko pozicioniranje, je zaradi enake nenatrpanosti zvoka napake lažje opazne in Extras je ta del preizkusa opravil z najvišjimi ocenami.

Kot delo, ki ga dobro poznamo, smo za preizkus klasične glasbe izbrali »Ognjeno ptico« ruskega skladatelja Igorja Stravinskega. Kljub orkestralnemu nastopu so Neats ohranili širok oder in zelo čisto, a ne umetno ostro definicijo posameznih instrumentov. Med solističnimi deli so jasno opazne fiziološke determinante inštrumenta, njegova umeščenost znotraj orkestra, z zavidljivo sposobnostjo govorcev, da hitro spreminjajo fokus, ne da bi pri tem izgubili definicijo in zožili preostali del scene. Ta balet je znan po svoji makro in mikrodinamiki in Neat bi si v zvezi s tem težko želel več: nenadne spremembe glasnosti so predstavljene na zelo agilen način, pri čemer zvočniki lahko ohranijo tišino v ozadju, pa tudi hitro začnejo in preidejo v nenaden protinapad v obliki crescenda – čeprav se je treba zavedati, da ta zahteva enako sposobno ojačanje.

Nazadnje smo izbrali nekaj povsem drugega – francosko heavy-metal skupino Gojira na albumu "The Link". Neat Ekstra so s tem albumom pokazali, da res niso izbirčni glede glasbenih zvrsti in da so še vedno sposobni najhujšega, najhujšega in najbolj temnega zvoka. Za »The Link« je značilna presenetljivo sprejemljiva produkcija, govorci pa so nam pokazali vso moč in avtoriteto bas bobna ter strojno stopnjo hitrosti in natančnosti v podajanju celotne ritem sekcije. Tako kot ostali slišni spekter so tudi najnižji toni na splošno predstavljeni precej nevtralno in pravzaprav so Neati zelo dovzetni za učinke (ne)kvalitetne produkcije. Če je bil album posnet s prenasičenim zvokom in povečano glasnostjo, se bo med predvajanjem jasno slišal, dobro posnete izdaje pa bodo prikazane v polnem sijaju. Tako lahko rečemo, da dodatki Neat Extras ne prinašajo nobenih ali minimalnih barv in da boste glasbo slišali natanko tako, kot si jo je zamislil tonski mojster.

Elitizem za vse

Na koncu lahko rečemo, da Neat nedvomno sodi v majhno in izbrano skupino otoških producentov, katerih kakovost se ne odraža v spektakularno razkošnem zaključku in astronomskih cenah, temveč v pristopu, ki na prvo mesto postavlja glasbeno celoto in ne posameznega. determinante zvoka. Ker je jasno, da celovite predstavitve glasbe brez kakovostnega zvoka ni, je njihova naloga še toliko težja, a ustanovitelj in glavni oblikovalec Bob Surgeoner vztraja pri poslušanju glasbe kot glavnem orodju za fino uravnavanje vseh svojih zvočnikov in Neat Extras so le dodaten dokaz, da je to edina pravilna pot.