Avdio/video sprejemnik je naprava, ki povezuje vse enote znotraj hišnega kina in jih združuje v enoten sistem. Zato smo v besedilih pogosto uporabljali izraz – srce domačega kina. Ta komponenta je odgovorna za izbiro vira signala (source), njegovo dekodiranje (npr. DVD, kodiran v formatu Dolby Digital ali DTS), opravljanje funkcije predojačevalnika, vključno s signali visoke ločljivosti (SACD in DVD-Audio) in končno ojačanje signal na izhodni stopnji ojačevalnikov, nato pa se ojačen signal pošlje v zvočnike. Poleg tega A/V sprejemnik služi tudi kot radijski sprejemnik. Tako A/V sprejemnik ni samo srce, ampak tudi možgani in moč celotnega sistema. Zato je izbira ustreznega A/V sprejemnika ena najtežjih in najpomembnejših nalog pri sestavljanju sistema za domači kino. Danes je na domačem trgu na desetine A/V sprejemnikov, katerih cene se gibljejo od nekaj sto do nekaj tisoč evrov, v nadaljevanju pa bomo ugotovili, kaj pri A/V sprejemniku pravzaprav potrebujemo in na kaj moramo biti pozorni do pri izbiri.
Najprej bi bilo najbolje demistificirati sam izraz A/V sprejemnik. Beseda receiver izhaja iz angleškega jezika in v prevodu pomeni sprejemnik. V Hi-Fi žargonu sprejemnik pomeni ojačevalnik, v katerega je nameščen radijski sprejemnik ali tuner. Od kod potem beseda video pred sprejemnikom? Poleg izbire in ojačanja zvočnega signala znajo A/V sprejemniki usmerjati, ne pa tudi ojačati video signal, včasih pa ga lahko tudi izboljšajo s kakšno dodatno elektroniko. Izboljšanje prenosa video signala se izvaja v napravah, ki imajo t.i video pretvorbo navzgor, tj. možnost preklopa video signalov iz ene oblike v drugo (seveda v smeri boljše kakovosti). Za konec bi lahko rekli, da je A/V sprejemnik pravzaprav večkanalni avdio ojačevalnik z video razdelilnikom in radijskim sprejemnikom. 
Ker A/V sprejemnik nadzoruje zvok celotnega sistema domačega kina, je kakovost predvajanja najpomembnejši dejavnik pri nakupu takšne naprave. Nobena možnost ali priročna funkcija ne more nadomestiti slabe kakovosti predvajanja, zato vam svetujemo, da bolj poslušate zvok in manj berete tehnične specifikacije.
Največja skrb: moč
Moč ojačevalnika, vgrajenega v A/V sprejemnik, je običajno prva točka, ki jo je treba upoštevati. Čeprav je pri dveh enako kakovostnih ojačevalcih močnejši boljši, je vprašanje, koliko te presežne moči je realno uporabne. Moč ojačevalca naj bo usklajena z zvočniki v sistemu, kot tudi z velikostjo prostora, v katerem bo celoten sistem postavljen. Upoštevati je treba tudi vaše osebne navade glede glasnosti poslušanja. Če imate možnost, si oglejte notranjost sprejemnika, ki vas zanima. V notranjosti ohišja naj bi poleg obilice elektronike našli velik in težak transformator ter gosta in masivna hladilna rebra.
Zvočniki potrebujejo več ali manj moči, odvisno od občutljivosti, ki izraža, kako glasno bodo določeni zvočniki zveneli z enako močjo ojačevalnika. Preprosto povedano, zvočniki z večjo občutljivostjo pri enaki moči ojačevalnika dosežejo glasnejšo reprodukcijo. Poleg tega moč ojačevalnika ni linearno povezana z glasnostjo, saj ojačevalnik z nazivno močjo 100 vatov na kanal ne bo reproduciral dvakrat glasnejšega zvoka kot ojačevalnik z nazivno močjo 50 vatov na kanal (primerjava na istih zvočnikih). Pravzaprav se bo v primeru podvojitve moči ojačevalca glasnost reprodukcije povečala za približno 3 decibele, kar ni zanemarljivo, vsekakor pa še zdaleč ni revolucionarno. Kar je pomembno in povezano z močjo ojačevalca, je dejstvo, da bodo močnejši ojačevalci ohranili kvaliteto reprodukcije tudi pri višjih nivojih poslušanosti, kar praviloma ne velja za šibkejše ojačevalce. Večina sodobnih A/V sprejemnikov je ocenjena na 75 ali več vatov na kanal (pri impedanci 8 ohmov), kar je več kot primerno za majhne do srednje velike prostore. Pomembno je le, da se (v proizvajalčevi specifikaciji) prepričate, da je deklarirana moč prisotna v celotnem frekvenčnem območju (20Hz – 20kHz, THD < 0,1%) in ne samo pri določeni vrednosti. Pozorni morate biti na postavko RMS (Root Means Square), ki predstavlja efektivno vrednost moči, ne vrednosti konične moči. Meritve, ki naj bi zapeljale potencialnega kupca, so največkrat izmerjene za frekvenco 1 kiloherca. Poleg tega je treba biti pozoren tudi na frazo "all canells driven", ki daje zagotovilo, da je deklarirana moč definirana, ko so vsi kanali naloženi hkrati.
Kakovost zvoka in slike
Ko se odločamo za nakup, je poleg pregleda podatkov, ki jih navaja proizvajalec, zaželeno, da sami opravimo nekaj preprostih testov. Za začetek so poceni sprejemniki pogosto opremljeni s precej nekakovostnim predojačevalnikom. Preklopite sprejemnik v petkanalni način delovanja in nastavite potenciometer glasnosti na polovico, vendar brez priklopljenega avdio vira. Če iz zvočnikov prihaja šum, ima preizkušeni sprejemnik slab predojačevalnik, napake pa so običajno najbolj slišne v zadnjih kanalih.
Nato sledi preverjanje D/A in A/D pretvorbe, s poslušanjem istega sprejemnika in CD/DVD predvajalnika, ki sta povezana najprej z analogno in nato z digitalno povezavo. Seveda naj bi digitalna povezava omogočala nekoliko bolj kakovostno reprodukcijo. V nasprotnem primeru lahko resno dvomimo o kakovosti D/A pretvornika, vgrajenega v A/V sprejemnik, saj sklepamo, da ni nič boljši od pretvornika v CD/DVD predvajalniku.
Čeprav A/V sprejemnik služi predvsem kot ojačevalec in zvočni procesor prostorskega sistema, ga večina (zaradi pomanjkanja prostora in/ali financ) uporablja tudi za poslušanje glasbe v stereo formatu. A/V sprejemniki so pri reprodukciji stereo signalov praviloma slabši od klasičnih stereo sprejemnikov in ojačevalcev. To jim ne bi smeli jemati kot slabo, saj to ni njihov osnovni namen. Toda stereo predvajanje lahko služi kot odličen preizkus zvočne zmogljivosti. Torej poslušajte želeni sprejemnik v kombinaciji z zvočniki, ki jih nameravate kupiti (ali najbolj podobnimi, ki jih že imate). Če je stereo reprodukcija zadovoljiva, je skoraj zagotovo zadovoljiva tudi prostorska atmosfera.
Poleg zvočnih signalov je A/V sprejemnik odgovoren tudi za obdelavo video signalov, kakovost tega odseka pa je enako pomemben dejavnik pri reprodukciji. Najboljši test za to je primerjava video signala, ki doseže zaslon neposredno iz vira (npr. DVD predvajalnika), s signalom, ki je "spuščen" skozi sprejemnik. V idealnem primeru bi bilo ta dva signala nemogoče razlikovati pri končni reprodukciji, če pa je "prehodni" video signal bistveno slabše kakovosti, lahko dvomimo o tem A/V sprejemniku. Na žalost pri mnogih sprejemnikih uporaba tovrstnega priključka vodi do zmanjšanja kakovosti reprodukcije, kar je posledica uporabe daljših kablov, to pa zaradi uporabe večjega števila priključkov. Če nameravamo na sprejemnik priključiti več komponentnih video virov, mora biti ta opremljen s funkcijo izbire komponentnega video signala (component-video switching).
Koliko kanalov je dejansko dovolj?
Glavna razlika med A/V in stereo sprejemniki je število izhodnih kanalov. Medtem ko so stereo sprejemniki in ojačevalniki omejeni na dva, sodobni A/V sprejemniki štejejo pet kanalov, z neizogibnim izhodom globokotonca (LFE). Zato sta na voljo dva sprednja kanala (levi in desni – kot pri stereo konfiguraciji), osrednji kanal, levi in desni prostorski kanal ter kanal nizkotonca. Večina DVD plošč in drugih večkanalnih virov je danes kodiranih natančno v formatu 5.1. Sprejemniki opremljeni z ojačevalnikom 6.1 imajo dodatni, osrednji zadnji kanal, ki pripomore predvsem k natančneje definiranim tridimenzionalnim zvočnim učinkom. 
Omenjeni sprejemniki 6.1 so iz dneva v dan vse bolj priljubljeni, cene so vse nižje, materiala v formatu 6.1 pa je vedno več. Največ možnosti in najbolj spektakularno izkušnjo pa prav gotovo ponujajo sprejemniki 7.1. Sprejemniki tega tipa imajo poleg standardnega 5.1, odvisno od izvedbe in proizvajalca, še dva prostorska zadnja kanala. Torej sprednji trije kanali, dva prostorska kanala, dva prostorska zadnja kanala in kanal nizkotonca. Že ta konfiguracija vam omogoča uživanje v profesionalnih kino formatih (kot je THX), možnosti digitalne obdelave zvoka s pomočjo procesorja DSP pa se povzpnejo skoraj do nesmiselnosti. Prav tako skoraj vsi sprejemniki 7.1 podpirajo tako imenovano Multi-Zone funkcijo, o kateri bomo več govorili kasneje. Vendar tudi ti najmočnejši sprejemniki (torej sam format 7.1) niso brez napak: najprej je tu vprašanje estetike, torej prostora, ki je potreben za postavitev vseh osmih zvočnikov v en prostor. Če gre za dnevno sobo povprečne velikosti, spet napolnjeno s povprečno količino pohištva, bo potrebno veliko razmišljanja in premikanja, dokler se ne najde prostor za vse. Hkrati pa je znotraj prostorskega sistema absolutno zaželena simetrična razporeditev zvočnikov, zaradi česar je celotno delovanje skoraj nemogoče. Če nimate na razpolago dovolj velikega prostora, se odločite za kvaliteten 5.1 sistem, ki bo zagotovo bolje zvenel kot narobe naravnan in slabo urejen 7.1 sistem. 
V tem poglavju se bomo sklicevali tudi na prostorske formate. Vsi A/V sprejemniki so opremljeni s podporo za več različnih formatov, vključno z Dolby Pro Logic, Dolby Digital in DTS. Vsak od teh formatov je običajno prisoten v več različicah, kot so Dolby Pro Logic II in IIx, Dolby Digital, EX in Surround EX ter DTS Neo:6 in Matrix. Razlog za to je, da je Dolby Pro Logic II namenjen za sisteme 5.1, medtem ko je Pro Logic IIx namenjen za sisteme 6.1. Na splošno velja pravilo, da ko vidite oznako X ali EX, to pomeni razširjeno in običajno pomeni dodatni, šesti kanal. Seveda bodo naprednejši A/V sprejemniki opremljeni s še večjim številom formatov, vrhunski modeli pa bodo na ta seznam dodali še THX. V splošnem večje število podprtih formatov pomeni večjo združljivost in možnosti, vendar v praksi že osnovni modeli A/V sprejemnikov podpirajo vse najpogostejše prostorske standarde, tako da vam s tem ni treba skrbeti preveč.
Povezave
Naslednji dejavniki, ki v prvi vrsti vplivajo na uporabnost A/V sprejemnika, so utelešeni v številu in vrsti prisotnih avdio in video povezav. Minimalna konfiguracija sistema vključuje povezavo DVD-predvajalnika in TV-ja, včasih pa tudi CD-predvajalnika. Če pa bomo v prihodnosti A/V sistemu želeli dodati DVD snemalnik ali satelitski sprejemnik, bomo potrebovali večje število digitalnih (optičnih in koaksialnih) priključkov, zato bodimo pozorni tudi na to. Večina današnjih A/V sprejemnikov je opremljenih z nizom večkanalnih analognih avdio vhodov, ki so še posebej pomembni za predvajanje avdio gradiva v formatu DVD-Audio in SACD. Prav tako bodo isti večkanalni vhodi skoraj zagotovo združljivi s prihajajočimi zvočnimi formati, kar še dodatno poudarja pomembnost njihove prisotnosti. Določeni sprejemniki, pripadniki višjih cenovnih razredov, so opremljeni tudi s priključki FireWire (IEEE 1394), kar omogoča še boljšo povezavo. Video priključki so običajno prisotni v treh standardih: kompozitni, komponentni in S-Video. Komponentna video povezava je daleč najbolj kakovostna in jo podpirajo vse novejše video naprave. Na področju obdelave video signala je poleg števila in vrste prisotnih priključkov potrebno paziti tudi na frekvenčno območje video procesorja, saj višja frekvenca zagotavlja boljšo kakovost slike. Minimalne frekvence so okoli 30, priporočene pa od 60 do 100 megahercev. V zadnjem času se na A/V sprejemnikih vse pogosteje pojavljajo priključki DVI-D in HDMI, ki omogočajo kakovostne video in avdio povezave. Nazadnje, če nameravate na sprejemnik občasno priključiti videokamero ali kakšno igralno konzolo, je dobro vedeti, da imajo danes praktično vsi A/V sprejemniki A/V kompozitne vhode na sprednji plošči.
Funkcionalnost
V prejšnjih poglavjih smo obravnavali najpomembnejše postavke pri izbiri A/V sprejemnika, v nadaljevanju pa omenimo še nekaj zaželenih dodatkov. Samoumevno je, da je danes vsak sprejemnik opremljen z daljinskim upravljalnikom, z možnostjo upravljanja celotnega sistema. Pred nakupom pa se je treba pozanimati, ali je z ustreznim krmilnikom možno upravljati tudi naprave drugih proizvajalcev, ne le tistih, ki jih proizvaja matično podjetje. Ta priročna funkcija nas razbremeni nereda na mizi (milo rečeno v obliki ločenih upravljalnih elementov za A/V sprejemnik, DVD predvajalnik in TV) in učinkovito odpravi značilno praskanje po glavi, ki mu sledi stavek: "Hmm.. . kateri daljinski upravljalnik potrebujem ZDAJ?" Poleg tega, glede na to, da imajo lahko sistemski daljinski upravljalniki več kot 70 gumbov, je zaželeno, da so logično razporejeni in združeni, skupine pa vizualno ločene z različnimi barvami. Tudi sam sprejemnik naj bo v redu. Zaslon mora biti čitljiv in čitljiv ter prikazovati vse pomembne informacije, povezane s trenutno funkcijo. 
Pri večini A/V sprejemnikov so manj pogosto uporabljeni gumbi skriti pod premičnim pokrovom na sprednji plošči, da ne motijo estetike. Oglejte si tudi njihovo postavitev: vsi morajo biti jasno označeni in logično združeni. Ker so sodobni A/V sprejemniki opremljeni z množico funkcij, je zaželeno poskrbeti za dobro organiziranost menija, kjer je treba paziti predvsem na enostavno in hitro dostopnost pogosto uporabljenih funkcij.
Danes je tudi v srednjem cenovnem razredu vse več A/V sprejemnikov opremljenih s funkcijo Auto-Setup. Ta funkcija, kot že ime pove, pomeni sprejemnike, ki so sposobni samodejno določiti postavitev in oddaljenost vsakega posameznega zvočnika v sistemu ter celo njegovo velikost in moč ter nato kalibrirati celoten sistem glede na izmerjene parametre. Vse, kar mora uporabnik storiti, je postaviti mikrofon (priložen A/V sprejemniku) v položaj za gledanje/poslušanje, aktivirati postopek in počakati, da zmogljivi procesorji opravijo ostalo. Vsakdo, ki je kdaj nastavil prostorski sistem "na posluh", ve, kako zelo ta funkcija poenostavi stvari.
Če ste vedno sanjali o A/V sistemu, ki bi bil centraliziran in bi hkrati »pokril« površino celotnega stanovanja, poiščite sprejemnik z oznako Multi-Zone. Opcija Multi-Zone (včasih tudi Multi-Room) namreč omogoča pošiljanje signalov v drugo, v nekaterih primerih pa tudi v tretjo cono oziroma sobo. Podporo za drugo cono običajno zagotavljajo sprejemniki 7.1, ki poleg sistema 5.1 omogočajo postavitev stereo sistema v drugi sobi. Poleg tega proizvajalci svoje Multi-Zone sprejemnike opremijo z dodatnimi daljinskimi upravljalniki in senzorji, tako da je možno daljinsko upravljanje celotnega sistema iz drugih prostorov. Seveda ne bomo mogli uživati v prostorskem zvoku v vsaki sobi, a 5.1 v dnevni sobi plus stereo v spalnici/radni sobi – priročno, kajne? Dovolj je le napeljati dodatne kable, o prihrankih zaradi uporabe le enega namesto dveh ali celo treh kompletov naprav pa je odveč govoriti. Zanimivo je, da je vse več proizvajalcev začelo dobavljati A/V sprejemnike, poleg velikega inteligentnega daljinca pa tudi manjšega, namenjenega upravljanju iz »druge cone«.
Poleg naštetih obstaja še veliko uporabnih funkcij, s katerimi lahko sprejemnike opremimo v skladu s cenovnim razredom, v katerega sodijo, ter filozofijo proizvajalca. Najpomembneje pa je, da nadzor nad funkcijami, s katerimi je opremljen A/V sprejemnik, ne sme biti zapleten in frustrirajoč, temveč preprost in intuitiven.
Kakovost izdelave
Ker ne bomo mogli vedno pogledati v notranjost želenega A/V sprejemnika, se moramo pri presoji kakovosti izdelave zanesti na poštenost proizvajalca pri deklaraciji notranjih elementov, pa tudi na lastno oceno, kaj smo lahko vidite navzven. Za začetek naj celotno ohišje daje vtis kakovosti, kajti če je to, kar vidite, narejeno iz poceni materialov, kaj je notri?! Zaželeno je, da je sprednja plošča izdelana iz aluminija, ne iz plastike. Aluminij je namreč neprimerljivo bolj odporen na visoke temperature (neizogibno prisotne v ohišju vsakega sprejemnika/ojačevalca), pa tudi na praske, hkrati pa tudi po desetletjih uporabe ne izgubi sijaja. In še majhen nasvet glede barve ohišja: ne glede na to, katera barva vam je ljubša (črna, srebrna, šampanjec …), upoštevajte dejstvo, da svetli kovinski odtenki najbolje skrijejo neizogibne praske na sprednji plošči. Konektorji na hrbtni strani naj bodo solidne kakovosti in čvrsti na dotik, najbolje pozlačeni. Pri zvočniških priključkih se izogibajte priključkom z vzmetmi (spring-clips), pri nas popularno imenovanimi žabice. Preostali del ohišja naj bo izdelan iz natančno izdelanih in dobro nameščenih kovinskih plošč, s čim več hladilnimi režami. Vsi vemo, da je pridobljena kakovost sorazmerna z vloženim denarjem, a ker je A/V sprejemnik resnično multifunkcionalna naprava, je morda najpomembnejše pri njem – izenačenost kakovosti. Še posebej, če je sprednja plošča sprejemnika impresivna, zadnja plošča pa je opremljena z žabami, je očitno, da je ta naprava "pisana laž", torej vaba, namenjena tistim, ki sprejemnik kupijo, ker imajo odvečnega denarja in prostora pod televizorjem, medtem ko o A/V napravah ne vem nič. Precej več zaupanja vzbuja sprejemnik nižjega cenovnega razreda, kjer je prednja plošča izdelana iz trdne in estetsko sprejemljive plastike, konektorji na zadnji plošči pa so kakovostni, a ne pozlačeni. To je primer naprave, ki je dobro uravnotežena in zelo verjetno so na tem nivoju tudi njene notranje komponente – ne vrhunske, a solidne kakovosti. Kakovost uporabljenih materialov je torej lahko odvisna od cene sprejemnika, splošna kakovost izdelave pa je nekaj, na čemer je treba vztrajati tudi pri najcenejših tovrstnih napravah. 
Integracija vs. ločitev
Zavedati se je treba, da avdio, predvsem pa prostorska tehnologija, precej hitro napreduje, zato se lahko zgodi (v zelo bližnji prihodnosti), da nam bo kakšna, danes eksotična funkcija, postala nujna. Ker je A/V sprejemnik (skupaj z zvočniki) osnova avdio sistema, si prizadevajte, da te komponente zamenjate čim redkeje. Konec koncev si predstavljajte situacijo, v kateri ste prisiljeni kupiti nov A/V sprejemnik samo zato, ker stari, ki sicer deluje brezhibno, ne podpira najnovejših standardov, formatov, konektorjev itd. Sliši se precej odvračajoče. Zato je splošno priporočilo: porabite malo več denarja in kupite A/V sprejemnik z naprednejšimi funkcijami, saj jih boste zelo kmalu potrebovali. Ali pa razmislite o nakupu ločenih komponent.
Sistemi te konfiguracije zahtevajo več denarja in prostora, vendar zagotavljajo boljšo kakovost reprodukcije, zahvaljujoč optimizaciji vsake komponente za samo eno funkcijo. Z ločenimi komponentami je možnost motenj med predojačevalnikom in ojačevalnikom moči zmanjšana. Potem je komponentni sistem veliko bolj hvaležen za nadgradnjo, saj če vam na primer predojačevalnik ustreza, procesor pa ne – ga preprosto zamenjate z drugim. Z razmeroma kompaktnimi in absolutno večnamenskimi A/V sprejemniki so stvari drugačne. Majhno število sprejemnikov omogoča nadgradnjo programske in strojne opreme, kar pomeni, da ko enkrat kupite sprejemnik, je edini način, da izboljšate njegove funkcije, nakup novega. Sodobni A/V sprejemniki na splošno zagotavljajo izjemno kakovost in funkcionalnost, če pa želite maksimalno prilagodljivost in brezkompromisno delovanje na vseh področjih, cena pa ni omejujoč faktor, si nabavite ločene komponente. 
Namesto zaključka
A/V sprejemniki so po svoji zasnovi zelo kompleksne naprave, zato je težko narediti ustrezen zaključek, ki bi olajšal odločitev o nakupu. Namreč, osnovni A/V sprejemnik solidne kakovosti nam lahko zagotovi veliko dobre zabave, medtem ko lahko kakšna "pošast", plačana s štirimestnim zneskom, preživi celo življenje, ne da bi porabila več kot polovico svojih zmogljivosti. Torej, preden se lotite iskanja, definirajte, kaj pričakujete od vašega bodočega A/V sprejemnika in s kakšnimi "nagagami" ga nameravate spraviti.
S pomočjo tega besedila in vseh drugih razpoložljivih informacij na papir prenesite, kaj potrebujete v A/V sprejemniku, dodajte, kaj je zaželeno in označite, čemu se morate izogibati. Vse skupaj uokvirite s proračunom, ki ga imate, in začnite iskati. In še nekaj: ne hitite, dajte si čas za razmislek, oklevajte in zberite več denarja. Kajti prava Hi-Fi oprema z leti ne izgubi ničesar na svojih kvalitetah in je po mnenju in izkušnjah avtorja teh vrstic del družinske dediščine.