Namestitev čipa za pretvorbo 2D-3D, kar nekateri proizvajalci že izvajajo, je precej kontroverzna tema iz več razlogov. S finančnega vidika je eden največjih razlogov za polemiko ta, da izdajatelji televizijskih programov nasprotujejo pretvorbi 2D-3D. Tukaj je en primer: Uradniki pri ameriški športni televizijski mreži ESPN so pred kratkim povedali, da bo ESPN ponovno razmislil o svoji odločitvi za snemanje in predvajanje programov v 3D, če bodo proizvajalci še naprej uvajali vse več televizorjev z možnostjo pretvorbe. Višji podpredsednik korporacije Panasonic, g. Bob Perry, se je hitro odzval in izjavil, da podjetje nima načrtov in ne bo nikoli razmišljalo o uvedbi konvertibilne televizije. A ker sodoben trg zabavne elektronike predstavlja ostro gladiatorsko areno, v kateri preživetje ni zagotovljeno niti največjim, se je izkazalo, da je bila ta izjava prenagljena in Panasonic te možnosti ne zavrača. "Nočemo postati nekonkurenčni, kajti če imajo vsi to možnost, jo moramo imeti tudi mi," je dejal gospod Henry Hauser, podpredsednik prodaje za Severno Ameriko. Zelo sporni so tudi rezultati 2D-3D pretvorbe v smislu doseženega rezultata in vizualne kakovosti pretvorbe glede na denar, ki ga stane. Eden najboljših primerov tega je remake filma "Clash of the Titans" iz prve polovice leta 2010, ki je bil posnet v klasični tehniki, nato pa naknadno pretvorjen v 3D – na predelavi je delala cela ekipa inženirjev za tednov, končni rezultat pa še zdaleč ni bil impresiven. Na drugi strani pa imamo televizorje Samsung, ki sproti in popolnoma avtomatsko pretvarjajo material in rezultati so lahko presenetljivo dobri. O tem smo se prepričali v redakciji, na testu modela UE40C7000 (HF37), ko smo si ogledali standardno različico filma »2012« s 3D pretvorbo. Prvi koraki Prvo resno 2D-3D pretvorbo je izvedlo kalifornijsko podjetje In-Three Inc leta 1998, tako da je najprej izdelalo dve enaki kopiji istega filma. Ena kopija, namenjena levemu očesu, je ostala nedotaknjena, na drugi pa je delala ekipa strokovnjakov. Manjkajoče dele objektov so ročno izrisali v treh dimenzijah, pri čemer so po prosti presoji določili globino in relativno lego predmetov. Po takratnih izjavah podjetja In-Three "tudi trenutna stopnja računalniškega razvoja ne omogoča avtomatizacije procesa pretvorbe 2D-3D." Čeprav z današnje perspektive zveni skorajda smešno, je bilo podobne izjave o računalnikih takrat mogoče najti na vseh področjih, primerjava z današnjo stopnjo zmogljivosti pa govori le o strašljivo hitrem razvoju računalnikov v zadnjih desetih letih. Takrat računalniki še niso znali razlikovati med dvema predmetoma iste barve in njunih relativnih dimenzij (primer: danes računalniki, tj. računalniški programi, ločijo bel papir v ospredju od bele stene ali zgradbe v ozadju), poskusi, da ločene gibljive posnetke statičnega objekta kot statične posnetke gibajočih se objektov, jim je večinoma služil v celoti. Bolje, da ne omenjamo odseva predmeta na steklu … Vseeno pa bomo, da bi vsaj delno upravičili takratne računalnike, rekli, da je elektronski gigant Thomson lani priznal, da je treba tudi današnjo računalniško pretvorbo preverjati s človeško oko, saj tudi sodobni računalniki delajo napake. Te trditve je podprla televizijska mreža Sky, ki je ena največjih zagovornic 3D tehnologije. Šli so še korak dlje, saj so navedli, da bodo predvajali samo predelano gradivo, ki je obdelano v profesionalni produkcijski hiši, kjer kakovost pretvorbe preverja strokovno osebje, in to na najboljši možen način – z ogledom. 
Nora leta Trenutno je večina proizvajalcev mnenja, da je pretvorba 2D v 3D nepogrešljiva možnost na sodobnih televizorjih, predvsem zato, ker je 3D filmov in drugih vsebin še vedno zelo malo. Če pa se to stanje spremeni, se celo proizvajalci strinjajo, da bo predelava postala odveč. Teoretična razlaga te zapletene tehnologije je razmeroma preprosta: pretvorba se izvede s tako imenovano "vertikalno lokacijo", med katero se slika razdeli na šest sektorjev, nato pa se ti razporedijo po globini v obliki plasti. Medtem ko gledalci uživajo v gladki pretvorbi, kopica elektronike analizira dvodimenzionalno sliko v realnem času, da prepozna globinske znake v obliki zamegljenosti in tako določi, kaj naj bo v ospredju, kaj v sredini in kaj biti v ozadju. Nato se izvede postopek ločevanja okvirjev, namenjenih za levo in desno oko. Na podlagi dobljenih rezultatov se detajli reproducirajo znotraj ene od omenjenih šestih plasti in dosežejo učinek, da so objekti v ospredju gledalcu bližje, medtem ko se ozadje zdi bolj oddaljeno. Nekoliko globlja analiza govori o »image depth mappingu«, ki temelji na analizi dvodimenzionalnega pogleda: posamezne objekte, kot so ljudje, drevesa ali zgradbe, najprej izoliramo z rotoskopijo, ki raziskuje vse kote, v katerih je objekt lahko najdemo na sliki. Pomanjkanje potrebnih informacij se kompenzira z uporabo istih barv, svetlosti ali gibanja, ki označujejo predmet, da bi lahko zgradili najbolj popoln 3D model. Nato se oceni globinska lega objekta glede na okolje, za kar ni matrike – vsak objekt je treba analizirati posebej in v celoti, da bi dosegli najbolj veren rezultat. Na primer, ko je en predmet postavljen pred drugega in ga delno zakrije, mora sistem ponovno ustvariti manjkajoči del in njegovo gibanje samo na podlagi informacij, ki jih ima. V igri so tudi položaj in premikanje kamere, razlika v ostrini in jasnosti med bližnjimi in oddaljenimi objekti, pa tudi relativno razmerje velikosti med objekti … Zaradi vsega naštetega je kakovosten 2D-3D pretvorba mora analizirati veliko število parametrov, tehnologija pa je daleč od popolnosti, še vedno obstaja možnost napačne postavitve objektov v prostoru. 
Eden najpomembnejših predpogojev za kakovostno pretvorbo je kakovost začetne dvodimenzionalne slike. Posnetki v polni visoki ločljivosti ali celo višji ločljivosti so tu v prednosti, saj več podrobnosti pomeni več informacij, visoke vrednosti kontrasta pa omogočajo, da postopek bolje razloči robove predmetov. Zato ne preseneča, da sodobno filmsko produkcijo, posneto v trenutno najvišji kakovosti po vseh parametrih, komercialne televizije lahko zelo uspešno pretvarjajo, o čemer smo se že prepričali. Ko gre za nesrečni Clash of the Titans, je očitno, da podjetje, ki je bilo zadolženo za predelavo, preprosto ni dobro opravilo svojega dela. Zrelost Čeprav je osnova pretvorbe vedno enaka, ima skoraj vsak velikan zabavne elektronike svoje trike in razvija majhne izboljšave, da pridobi prednost pred konkurenco. Philipsov sistem na primer omogoča širše premike premikajočih se predmetov, medtem ko so še vedno v ospredju. To naj bi ustvarilo vtis, da se premikajo hitreje in jih vizualno ločilo od bolj oddaljenih premikajočih se predmetov. Philips prav tako razvija sistem za zmanjševanje in odpravljanje napak, ki temelji na analizi zvoka – relativna glasnost, kot tudi tridimenzionalno pozicioniranje zvoka v večkanalnem posnetku, bosta prinesla dodatne informacije pri določanju trenutne vrste scene in omogočila natančnejša določitev položaja predmeta. 
Tako je kljub ogorčenju nekaterih televizijskih postaj težko verjeti, da velikanske korporacije vlagajo bajne vsote v negotovo tehnologijo. Če gre za eno ali dve podjetji in tudi če pojav pripišemo sloganu "kdor si upa – zmaga", je jasno, da bodo imeli televizorji z možnostjo 2D-3D pretvorbe dolgo in uspešno tržno življenje. . Izboljšave v primerjavi s sedanjo prvo generacijo so že na poti in tudi če filmski ustvarjalci čez noč popolnoma preidejo na 3D (kar je glede na trenutno stanje zelo malo verjetno), bo še vedno nastal kup 2D filmskega in televizijskega materiala. ti televizorji se bodo lahko uspešno pretvarjali, na veselje svojih lastnikov. Pravzaprav bi lahko na podlagi vseh informacij in praktičnih rezultatov globlja analiza pokazala, da lahko pretvorba 2D-3D resno ogrozi celo snemanje v 3D, kajti zakaj bi plačali več za 3D različico, če lahko naš televizor ustvari enak učinek za nas iz običajnega, dvodimenzionalnega posnetka?
3D ali ne?
